Intervju v Sodobnosti, 2000
Intervju v Literaturi, 2001
Uvodnik v Literaturi, 2000
Slovenski roman in lik homoseksualca, 2001
Ocena Zgubljene zgodbe

 

Intervju v Sodobnosti, 2000

Intervju: Sodobnost, april 2000 (spraševala Sonja Polanc)

O TEM, KAR DELAM, SE NERAD POGOVARJAM

Vpr.: V tvoji biografiji me preseneča dejstvo, da si imel tako mlad družino. Tudi če ne bi vedela za tvoje kasnejše "levitve", bi me to začudilo. Zakaj tako hitro družina?! Si jo pogrešal, si se čutil odgovornega, saj je bil na poti otrok, ali se ti je to preprosto zdelo potrebno. Običajno bi dvajsetletniku pripisala vse kaj drugega - še najmanj hoteno in zavestno prirezovanje svobode!

Odg.: Ne vem, mislim da je bila pri meni verjetno res vseskozi nekakšna potreba po vezanosti. Morda je to povezano s tem, da sem otroštvo razbito preživljal, ne scela: najpoprej pri starih starših, potem samo z mamo, nato naenkrat z dokaj veliko novo družino, ki je v resnici nikoli nisem imel za svojo. Od šestnajstega leta pa sem živel pravzaprav že sam in sem najbrž potreboval nekakšno zvezo. A navzlic temu, da sem dotlej imel za seboj prve zaljubljenosti v fante, se je dogodila tudi bližina z žensko, ki se je razrasla do tega, da je prišlo do poroke in ... trinajstih let skupnega življenja. To se mi ni zdelo nič nenavadnega - počutil sem se odgovornega že mnogo prej. Navsezadnje sem do dvajsetega leta marsikaj resnega postoril. Praviš: svoboda! Mogoče je to tudi omejevanje samega sebe - enako sem kasneje ves čas nenehno padal iz zveze v zvezo, včasih sem bil hkrati celo v dveh! In te zveze so bile vse dolgoletne.

Vpr.: Ampak, v vseh tistih trinajstih letih, navkljub ženi, ki je zelo hitro spoznala oz. je vedela za tvoja nagnjenja ...

Odg.: To je vedela že prej.

Vpr.: Ja, to je vedela že prej ..., te ni potegnilo nikamor drugam? Zanima me, kako sprejema nekdo, ki je v paru, še nekoga tretjega?

Odg.: Ne vem, po eni strani mi je v vsem tistem času zveza z mojo ženo kar zadostovala. Veliko let. Šele proti koncu sem potem imel hkrati še svojega prvega resnega fanta, sicer bolj na daljavo. Vmes pa nič, nikogar. Sprva sem razmišljal, da je razlika med tem, ali imam ljubčka ali ljubico. Zdelo se mi je, da je imeti ljubčka manj prizadevajoče, ker mi on daje nekaj takega, česar mi ona ne more dati. Slednjič se je izkazalo, da je v bistvu čisto vseeno, da je oboje enako boleče.

Vpr.: In potem se je to prelomilo. Ali si poznal očeta?

Odg.: Z očetom je tako - vem sicer, kdo je, videl sem ga nazadnje, zdi se mi, v osemletki, več pa ne vem. Razen to, da je Hrvat.

Vpr.: In pri starih starših si bil zato, ker nisi mogel živeti z mamo?

Odg.: Ja, prva leta do osnovne šole.

Vpr.: Kje je bilo to?

Odg.: Na Škofljici. Stara starša sta sicer Primorca s Krasa, ki sta se ob priključitvi tistega ozemlja Italiji preselila v staro Jugoslavijo. Pri njima sem prebil zavetno otroštvo na podeželju.

Vpr.: In potem si nenadoma začel živeti z mamo. Je bil to šok?!

Odg.: Ja, malo že. Najpoprej zaradi spremembe, ko prideš iz vasi v mesto - srečanje z meščani, z drugačnim jezikom, navadami.

Vpr.: Kaj pa ona? Na kakšen način sta si bila blizu oz. daleč?

Odg.: Verjetno na začetku daleč, sčasoma pa ..., ne vem pravzaprav. Bila je precej stroga; spočetka je, zdi se mi, svojo razžaljenost zaradi očeta prenašala name. Kasneje ne več.

Vpr.: Si bil veliko sam takrat?

Odg.: Mislim, da ja.

Vpr.: Kaj pa prijatelji, družba, "dvorišče"?

Odg.: Nisem se kaj pretirano udeleževal tega druženja. Verjetno sem se sam izmikal, ne da bi me drugi izključevali.

Vpr.: Kako sta komunicirala z mamo? Je bil oče navzoč kot nekaka senca, ali ga sploh nista omenjala, je bil hote izločen iz vajinega življenja?

Odg.: Mislim, da je bil izključen, a tudi posebne želje oz. potrebe nisem čutil po njem. Naslednji moški, ki se je pojavil, je bil mamin novi izbranec, ki pa je deloval še bolj negativno; prvič, vpletel se je nekam, poleg tega pa je imel še toliko nesprejemljivih lastnosti, da to nikakor ni šlo. Bil je alkoholik in to je bila zame zelo travmatična izkušnja. Zato tudi nismo živeli dolgo skupaj, le kaka štiri leta. Potem so se oni odselili in nekaj časa sem potem živel z njegovo hčerko.

Vpr: In si sam skrbel zase?

Odg.: Ja, pravzaprav sem že ves čas skrbel zase ... in za vse ostale. Očitno so me naučili, da sem skrbel za druge in to mi je ostalo do danes. S to starejšo »polsestro« sva imela na skrbi vso družino, pazila na mlajšo, vodila gospodinjstvo ... mama in očim sta bila oba zelo zaposlena.

Vpr.: K pisanju te je potegnilo rano, iz tvojega curriculuma je razbrati, da že v osnovni šoli. Loteval si se povsem različnih literarnih zvrsti: pesmi, proze, celo nekakega romana, dramoleta. Na kakšen način se ti je približala beseda? Preko spisov, branja, samote ...?

Odg.: Mogoče je eden od razlogov tudi ta, da smo imeli takega učitelja slovenščine, ki je kar nekaj hotel od nas, ne le spise. Njegova pohvala tistega, kar sem napisal, me je vzpodbudila. Do konca osemletke sem prebral malone vso slovensko poezijo. In začel zares pisati in pisati. Ah, zanimivo, mislim da sem že takrat zapisoval tako prozo, ki je govorila o nekih simpatijah do fantov. Ja, takrat sem že začutil tudi željo po istem spolu.

Vpr.: Kako si se odzval na to spoznanje, te je zamajalo? Koliko si karkoli o tem vedel?

Odg.: Pravzaprav ne vem. Je pa res, da je okolica začela že zelo zgodaj z mano ravnati drugače. Po eni strani me tista moja odzivnost ni toliko vznemirila, ker sem le bil seznanjen z določenimi fantovskimi igricami še iz napol vaških krogov, pri katerih pa spet nisem sodeloval; bogvedi zakaj, bržkone zato, ker sem bil premlad, vedel pa sem za starejše. Take igre se fantje pogosto grejo, samo da se o tem ne govori. Denimo skupna masturbacija, razkazovanje in primerjanje spolnega uda - pač seksualne reči v času pubertete, s katerimi se golobradci postavljajo. Kot rečeno, bil sem toliko mlajši, zato sem bil iz njihovih igric izključen, a me je gnala radovednost, slišal sem jih pripovedovati o tem, enkrat sem celo, zdi se mi, tisto gledal, zato me najbrž ni zadelo kot strela z jasnega in se mi ni dozdevalo tako čudno, ko sem v sebi zaznal. Po drugi strani pa sem, kot bržčas veliko mladih tedaj, prebiral Zaupne besede v Anteni, ki je domala edina ponujala nekako spolno vzgojo, in tam so se pojavljala vprašanja o odnosu do istega spola. Vrh tega pa sem tudi sam imel kasneje nekega prijatelja, vrstnika, s katerim sva se tako po deško poigravala. Morda pa sem v tistem času videl tudi kak film s tovrstno tematiko, zlasti lezbičen odnos. Zanimivo, tudi pri meni se je v rani prozi zapisal najpoprej odnos med dvema ženskama; predvsem na čustveni ravni.

0Vpr.: Pogostoma moški pisci svoja nagnjenja do istega spola sublimirajo oz. prikrijejo prav skozi lezbični odnos?!

Odg.: To je povsem razumljivo. Če samo pomislim: v vsem času, ko sem bil aktiven v gejevskem gibanju, so me inturvjuvale zgolj in samo ženske novinarke - skoraj ni bilo moškega novinarja, ki bi si upal to storiti. Seveda gre za strah pred morebitnim pomislekom, celo sumom, češ, zakaj pa to počne?! Resnično, vse kar je bilo kakorkoli povezano s temi rečmi, bodisi da je šlo za festival gejevskega in lezbičnega filma, za koncerte, tribune ipd. - o vsem so poročale le ženske žurnalistke. In občutek imam, da je danes vsakršna drugačnost še veliko bolj na udaru kakor, deniva, pred desetimi leti.

Vpr.: Iz česa sploh se porodijo take fantovske igrice?

Odg.: Fantje se že v medsebojnih bojih, pretepih radi grabijo med nogami. Velikokrat pa so koga, ki so ga hoteli bodisi malček ponižati ali kaznovati, slekli, in iz tega se včasih izcimi še kaj. Ne vem, če bi to lahko imenoval mladostniške homoerotične igrice - po eni strani so, ni pa to nikakor nekaj takega, kar bi v ljudeh ostalo, za kar poskrbi družba s svojimi obrazci. Nemara gre to v prid eni od zastarelih seksualnih teorij, če se ne motim, Freudovi, ki človeško seksualnost deli na tri faze: zgodnjo avtoerotično, mladostniško homoerotično, ko se ljudje istega spola družijo skupaj - v preteklosti veliko bolj po raznih domovih, internatih, ki so bili strogo ločeni po spolu, in zrelo heteroerotično, ki je znak razvitosti individua, medtem ko pristanek na homoerotičnosti pomeni spolno nerazvitost in nezrelost.

Vpr.: Ali se ti je nemara prav skozi pisanje, ko je bil tisti, ki si ga nagovarjal, moškega spola, nezgrešljivo razodela tvoja drugačnost?!

Odg.: Verjetno se je v meni porodilo vprašanje, kaj to je. Mogoče je bilo povezano tudi s tem, da sem bil izključen ali sem se sam izključeval ali so me drugi izključevali iz takoimenovane fantovske družbe, medtem ko sem si vendar želel neko tovrstno bližino.

Vpr.: Te je to bolelo oz. ali sam nisi poskušal preseči te izključenosti?

Odg.: Mislim, da sem hotel nekaj drugega. Morda ne grobosti in postavljanja in deških bojev, ampak neko toplino, stik. V resnici sem dokaj zgodaj dal vedeti, ali pa so drugi vseeno dognali, da so mi všeč. Vendar nikoli ni bilo tako neposredno artikulirano, a kasneje, v srednji šoli je bilo znano, kako je z menoj. Nikdar pa nisem doživel kakšnega zmerjanja ali posmehovanja zavoljo tega.

Vpr.: Ne nazadnje je temu botrovala morda tudi tvoja zadržana natura?!

Odg.: Ne vem natančno, mogoče pa sem tako "visoko" stal. Ne bi rekel, da sem bil vehementen, le poseben, različen od ostalih, in se me zato niso upali ali hoteli lotevati.

Vpr.: Si bil dober učenec?

Odg.: V osnovni šoli kar, kasneje malo manj. Sem bil pa zelo aktiven v srednji šoli na literarnem področju, tako da sem si s tem vnovič pridobil nek poseben status.

Vpr.: Je bilo to tvoje skrito orožje, obramba?!

Odg.: Ne, nikakor. Nikoli nisem bil tak, da bi se zase kaj posebej bojeval ali karkoli dokazoval; pač, samemu sebi mogoče. Ali pa sem želel biti nekaj posebnega, ne vem. Spomnim se, da sem v literarnem krožku vzbujal veliko pozornosti, saj je bilo moje pisanje spet nekaj drugačnega, nekaj nevsakdanjega, kar je logično, saj sem dotlej pogoltnil dobršen del sodobne literature in klasikov. V krožku se nas je oblikovala manjša skupina štirih, ki je prav tako izstopala od drugih, bila zelo povezana. Drug drugega smo vnemali, se bodrili in ogromno delali. Tistikrat je očitno proniknil na plano moj smisel za organizacijo, za akcije, in to počnem še dandanes. Mi smo bili tisti, ki smo začeli z zdaj že tradicionalno vsakoletno manifestacijo srednješolcev Podobe trenutkov, le da smo takrat na gimnaziji predstavili likovno, gledališko in literarno dejavnost, kasneje pa je bila vsa reč osredinjena na gledališče in prav letos je pod novim imenom zopet podobna začetkom. Nasploh je bila tista leta na gimnaziji na Šubičevi zelo potentna generacija: Andrej Rozman, Vito Taufer, Igor Zabel, Bojan Gorenc, Matjaž Počivavšek... Vseskozi nabito in pestro obdobje.

Vpr.: Izbira študija je bila potemtakem samoumevna posledica strasti do pisane besede?!

Odg.: Vpisal sem komparativistiko in francoščino, čeravno je bila želja staršev, obrtnikov, jasno, drugačna. Zakaj francoščina - predvsem iz trme! V gimnaziji sem moral opraviti celo popravni izpit, a sem jo potem izbral za maturo in jo začel tudi študirati. Zarana sem dojel, da me študij dolgočasi in sem jo opustil. A trma sem ostal in kmalu zatem sem se kratkomalo lotil prevajanja. Kako sem se sploh srečal z Rimbaudom? Bržkone me je že v srednji šoli prevzela njegova svojskost, in če me spomin ne vara, nekatere reči le niso bile tako zabrisane; vem, da je bilo v zvezi z Wildeom omenjeno, da je bil homoseksualec in gotovo tudi z Rimbaudom. Verjetno me je to potegnilo pa njegova mladost ... Z njim sem se pravzaprav začel ukvarjati v enaki starosti, v kakršni je on pisal. A že v srednji šoli sem prav v okviru Podob trenutkov izdal svojo prvo knjigo , ki smo jo zelo ambiciozno predstavili, povsem gledališko, z dekorjem, opremili z glasbo Pendereckega, nasneli različne glasove; res zelo teatralično, se je videlo, da sem šel kdaj v Pekarno!

Kasneje sem se v prvem letniku faksa lotil izdaje v samozaložbi, se pravi da sem sam opravil celotno podjetje nastanka knjige, tekal po tiskarnah ... jo tudi sam prodajal na šoli, pošiljal literarnim revijam, raznesel po knjigarnah ... Zlagoma začel objavljati v Problemih-literaturi , Tribuni , bil vključen v Škucev literarni zbornik. Prevodi Rimbauda pa so bili objavljeni v Sodobnosti in Dialogih, saj dotlej skoraj ni bilo nobenega, nekaj malega je prevedel Jože Udovič. V zvezi s Sodobnostjo sva se sestala z Janezom Menartom; bilo je vzpodbudno srečanje, tako da sem imel voljo in pogum nadaljevati. Hoja po založbah z lastnim delom pa ni bila tako plodna.

Vpr.: Morda pa tedanji uredniki, recimo Kovič ali Pavček, niso imeli posluha za take vrste pisanje?! A si uspel prepričati Aleša Bergerja - bil je tedaj, če se ne motim, eden mlajših urednikov, in so ti pri Mladinski knjigi izdali Modrino dotika , še prej pa si za zbirko Kondor izbral, prevedel in z obširno spremno besedo pripravil Rimbauda.

Odg.: Ja, toda še pred tem sem Mladinski knjigi ponudil svoj rokopis, in izkazalo se je, da se jim predali šibijo od množice podobnih zadev mlajših avtorjev. Tistikrat so nas potlej vse skupaj za silo zadovoljili z izdajo Pesniškega almanaha mladih. Me je pa, če prav pomnim, Aleš Berger napotil naprej na radio, kjer je Veno Taufer urejal oddajo S knjižnega trga, in sem zanj vse do njegove odstavitve pisal knjižne ocene.

Vpr.: Kako se ti je zgodil Pariz?

Odg.: Mislim da sem po diplomi iz primerjalne književnosti kljub vsemu hotel izpopolniti svoje znanje francoščine in sem se na vsem lepem odpravil; zdi se mi, da so mi starši takrat namenili nek denar za ... kaj vem, morda del za nakup stanovanja, ki sem ga kratkomalo porabil za Pariz. Najpoprej sem se uril v jeziku, sčasoma pa mi je postalo tam tako všeč, da sem razmišljal o nadaljevanju študija. V resnici sem že v Ljubljani vpisal magisterij, dobil štipendijo, a sem nato v Parizu eno leto obiskoval podiplomski študij, ugotovil, da bi tam moral prebiti najmanj tri leta, če bi ga želel končati, vendar se mi to ni izšlo - niti finančno pa tudi pretirano motiviran nisem bil, saj predavanja niso bila bogvekaj, zlasti ne v primerjavi s tistimi profesorja Kosa na FF. Spočetka je bil pariški čar in mik seveda omamljujoč, postopoma pa so se pričele odstirati tudi negativne plati velemestnega življenja. Bil sem sam, tudi osamljen, brez bližine kogarkoli, in iščoč jo, sem se zlagoma začel zapletati s fanti. Zvečine neuspešno. Proti koncu pa sem se silovito zaljubil in to je bil prvi moj tak resnejši ljubezenski zaplet z moškim, ki je trajal dobra štiri leta, navzlic daljavi med nama. Pravzaprav dokaj pozno, pri tridesetih. Po vrnitvi v Ljubljano sem šele začel odkrivati tudi tod tovrstno življenje in zelo hitro sem se čutil dolžnega - to se mi običajno dogaja: nenehna skrb za koga ali kaj, neprestana čuječnost nad kom ali čim - da sem se povezal z gejevskim aktivizmom. Že ob pesmih v Modrini dotika je bilo nekaj namigov, da morebiti pa le gre za isti spol, ki ga avtor nagovarja, čeravno ni bilo v vsej zbirki nič tako eksplicitnega. V drugi knjigi je bil ta naklon že povsem jasen, kritika ga je identificirala ter imenovala nedvoumno, in nekako se mi je zazdelo nujno, da se vključim v gejevsko gibanje oz. tisto, kar je pač bilo. Prav takrat je vsa reč bolj ali manj životarila. Začetni zagon in dejavnosti, ki sta jih leta 1984 z Magnusom sprožila in vzpostavila Bogdan Lešnik in Aldo Ivančič, so uplahnili in videti je bilo, da ni nikogar, ki bi hotel nadaljevati.

Vpr.: Ali si se priključil inkognito?

Odg.: Ne, sploh ne, takrat sem bil že prisoten kot pesnik, z etiketo "homoerotičen". V tistem času smo naredili ogromno: organizirali festival gejevskega in lezbičnega filma, simpozije in okrogle mize, tabore, kongrese; ustanovili Roza klub - dogodila se je institucionalizacija homoseksualnosti. Danes so aktivnosti precej opešale, kar gre pripisati tudi duhu časa - ljudje bolj mislijo predvsem nase, nasploh je vse manj kakršnegakoli aktivizma. Zdi se mi, da ni več čas kakršnegakoli angažmaja - bodisi da ljudje nimajo časa ali pa jih veliko reči tako poneumlja, da jih preprosto ne briga, kaj se dogaja, razen če niso neposredno ogroženi ali prizadeti. Kakorkoli, družbeno sprejemanje homoseksualnosti se je prav zastran različnih aktivnosti premaknilo, manj uspeha pa je bilo s formiranjem gejevske populacije. Homo(bi)seksualno orientirani posamezniki imajo probleme zlasti s svojim nesprejemanjem lastne orientacije, zato jim je kakršnikoli gejevski aktivizem tuj, še huje, bojijo se ga in ga odklanjajo. Očitno je skrivanje pred samim sabo in pred drugimi še vedno lažji projekt, kakor spopasti se z realnostjo.

Vpr.: A šele v Parizu so se ti naposled "odprle oči", šele tam si skusil gejevsko družabnost, se socializiral?

Odg.: Ja, v Ljubljani nisem kaj prida hodil naokoli. Navsezadnje sem imel družino, odgovornost in obveznosti , šolo; pisal sem, prevajal, v Parizu pa sem prvikrat imel več časa, tudi dolgega časa, časa zase in za posedanje naokoli. Včasih sem koga spoznal, včasih ne; lepega dne sem se seznanil s tem fantom, ki je prišel tudi v Ljubljano. Moja odkritost je povzročila, da nisem bil najbolje sprejet v literarnih krogih, da so bili posamezniki zadržani v druženju z mano, da se je kdo celo nemudoma oddaljil, ko sem se prikazal ali sploh ni prišel, kadar je vedel, da bom navzoč.

Vpr.: Danes tega ni več, ali pač?!

Odg.: Haah, to si ti misliš!

Vpr.: Resda me je osupnil podatek, da si bil leta 1994 med nominiranci za nagrado Prešernovega sklada, pa sta te dva člana komisije odpravila s "temu pedru pa že ne!".

Odg.: Tega nisem vedel. Resnično ne! A si zlahka predstavljam, kako je s tem, kadar sam izvem, da nekoga, ki je profesionalno in intelektualno prestižen, ne obravnavajo po njegovi poklicni drži, marveč šteje njegova spolna usmerjenost - kajpada enako izključujoče, zaničljivo. In bržčas se tudi za mojim hrbtom otresajo podobne oznake, a me to niti malo ne gane. Pravzaprav to ni moj problem in nikoli ni bil. Neposrednih napadov pa sam nisem nikoli doživel, razen morda v zadnjem času, zato tudi pravim, da so se razmere bolj zaostrile, da je vse več nestrpnosti, da bo celo vedno večja.

Vpr.. Kaj natančno je bilo?

Odg.: Šlo je za dva manjša fizična napada in me je zabolelo. Zlasti, ker se je to pripetilo po tolikem času. Sicer pa, kar zadeva sprejemanje moje drugačnosti, sem se sam velikokrat namenoma izogibal določenim situacijam, da ne bi imeli »ogroženi« slabega občutka – ah, ti moški si vedno domišljajo, da so zanimivi za vsakega pedra; nekateri krogi pa mi sami po sebi niso bili všeč. Ena takih je bila nekdanja združba okoli Literature, kamor sem svojčas zahajal: močno moška! Vselej sem bil občutljiv na tako imenovani moški šovinizem do žensk. To hipoma začutim, tudi v literaturi. Slovenska literatura se mi zdi izrazito moška in na neki način šovinistična. Znabiti, da tudi v tem tiči razlog, da imamo tako malo ženskih avtoric, kar je povsem razumljivo, saj jih zatrejo že v kali. Tista druščina torej mi je bila zaradi tega nezanimiva, in zdelo se mi je, da tam nimam kaj početi. Po drugi strani pa sem slutil, da si vsakokrat, ko odidem, brusijo jezike. Zato sem zlagoma povsem izstopil iz tistega kroga. Navsezadnje nikoli nisem imel ne potrpljenja ne vztrajnosti ne ambicije, da bi nekje, kjer sem se slabo počutil, vztrajal in vedril, potrpel, četudi mi je to morebiti velikokrat škodilo in "krnilo" mojo kariero. Bo že držalo, da se mi vendarle zdi bolj pomembno moje počutje kakor nekakšni pragmatični učinki mojih prilagajanj.

Vpr.: S kom si se potemtakem bratil na polju pesništva?

Odg.: Bratil z nikomer, srečeval pa najpoprej z Alešem Bergerjem zastran Rimbauda, kasneje sem sam poiskal Tomaža Šalamuna, tudi zaradi določenih stičnih točk, nisva se pa posebej našla v dojemanju literature. Mislim, da sem bil sam mnogo bolj na zemlji, on pa bolj v poeziji, in je bil med nama velik razkorak. V nekem obdobju sem pogosto drugoval z Alešem Debeljakom, in potem z Andrejem Blatnikom in Lelo B. Njatin. Ta vez se je obdržala do danes.

Vpr.: Komu najprej pokažeš tisto, kar napišeš? Ali imaš "prvega" čitalca oz. ali sploh gojiš to navado? Je to oseba, s katero živiš?!

Odg.: Ne, to ne, to mi je zoprno. Človek, ki mi je blizu, vidi šele knjigo, pred tem sploh nič. Med literati pa, zdi se mi, da nisem skoraj nikoli dajal rokopisov v branje. Morda bolj v zadnjem času, poprej pa zagotovo nikdar. Bržčas se mi to ni zdelo smiselno, saj bi navkljub morebitnim pomislekom ali pripombam ali sugestijam, ničesar ne spreminjal, popravljal. O tem, kar delam, se nasploh nerad pogovarjam, v resnici le malokrat s komerkoli. Nemara je tudi v meni tista znana slovenska skromnost in nočem nikogar s seboj obremenjevati. Moje pisanje je tako, da je najbolj boleče za moje najbližje. Kako naj bi bili potlej to prvi bralci?!

Vpr.: Hočeš reči, da se zlahka prepoznajo v zapisanem?

Odg.: Ja, seveda.

Vpr.: In nočeš z njimi komunicirati na tej ravni, povsem literarni?!

Odg.: Ne. Tudi njim samim je to na neki način težko brati, verjetno. So tudi taki, ki so v bližini in se lahko prepoznajo. Tudi tisti, ki so preveč blizu, se prepoznajo. Denimo, moja proza, ali pa zgodbe, zlasti v Pasijonu, ki so zelo specifične, ki se, skratka, ukvarjajo z natančno doličenimi fenotipi, gejem ni všeč, nikakor ne. V bistvu nobenim ni zares všeč, ne enim ne drugim!

Vpr.: Jasno in glasno si slišal to govoriti?!

Odg.: Seveda, saj ne prikazujejo neke čudovito lepe romance in tako naprej, ki povzdiguje tovrstno ljubezen - ker je ne! Drugim pa to ni všeč, ker nimajo s tem nič opraviti, kakor pravijo, oziroma jih moti v njihovi premočrtnosti ali ozkosti.

Vpr.: Je mar zato večina tvojih knjig izšla pri manjših, alternativnih založbah?

Odg.: Rekel bi, da so bili razlogi predvsem praktične narave. Sicer pa se je začelo najprej z zavrnitvijo pri Državni in Cankarjevi založbi, nato so me le sprejeli pri Mladinski knjigi, kamor pa nisem mogel takoj priti z novim delom. Najbrž se je preko sodelovanja z Literaturo zgodila prva knjiga pri Alephu, vmes me je pograbil razvpiti Cunjak v Emonico ... Kasneje sem bil že tako udomačen pri Alephu, da se mi je zdelo bolje ostati pri "domači" založbi, kjer sem bil lahko do zadnjega trenutka zraven, z možnostjo odločanja o obliki knjige in podobnih rečeh, ki jih je treba opraviti. Bržkone me ni zapustila podjetnost in skrb še iz časov, ko sem se bil lotil samozaložbe. Očitno nisem take vrste avtor, ki tekst le odda, marveč čutim potrebo po čisto fizičnem rojstvu knjige - od tega, da jo napišem ... do tega, da jo prodam. Tako pravzaprav zdaj že ves čas delam. Vrh vsega pa se mi upira tlaka poti in pogovorov, pregovarjanj in prošenj, ki jo je potrebno oddelati, da bi izdal knjigo. Pa tudi, zdi se mi, da težko prenesem delo z drugimi; mogoče lažje delam z manjšo ekipo ali, če ne gre drugače, sam. Enako se mi je primerilo pri gejevskem aktivizmu: sprevidel sem, da nimam toliko energije, da bi se ukvarjal še s tem, kaj bo kdo postoril, ali bo naredil, kako bo naredil ... da mi to vzame več časa, kot če bi sam opravil. To seveda ni dobro: če nisi vešč dela z drugimi, če ne znaš voditi ekipe - ampak, žalibog, tako je, tako funkcioniram. Ne nazadnje pa je tudi zelo malo ljudi, s katerimi se ujamem, zelo malo. Glas gre, da sem sila zahteven pa ... tečen, stežka me kdo zadovolji oz. zadosti mojim zahtevam. S tem ne pravim, da sem sam popoln, jasno da ne, a se vsaj trudim.

Vpr.: Večkrat je pri oceni tvojih knjig pesmi opaziti, da se berejo, kot bi jih napisal v enem zamahu, zdržema v eni sapi. Tudi mene samo je branje vsakokrat potegnilo do konca, kot bi se pesmi prelivale druga v drugo, kot bi sledila krvotoku, ki je ne-končen, brez določljivega začetka, z nikoli dovršenim koncem. Pri tem preseneča, kako gre vseskozi za sižejsko istost, ki jo modificiraš v nove pomene ali odseve, odtenke; kako generiraš nek, pravzaprav omejen, pičel besednjak, ki pa vendarle vsakokrat zazveni srhljivo polno.

Odg.: Moj besedni zaklad je majhen, zelo stvaren ...

Vpr.: ... polje, gozd, reka, koža, morje, modro, smrt, poljub, dotik, kri, ogenj, trava ..., ki se ves čas prepletajo, se selijo iz enega pomenskega kroga v drugega, in navkljub tematskim odstopanjem, recimo pri Mreži ali deloma pri Modrini dotika in Zaklinjanjih , ko gre za popis urbanizirane frenetičnosti in ekstatičnosti, za razdajanje telesa, ki se krucificira navzven, zunaj, ne pa samo vase, ne intimno z drugim, gre za eno samo pesem.

Odg.: Ja, po svoje imam občutek, da venomer govorim o enem in istem, po možnosti z enakimi besedami, le da jih drugače uporabljam - najpreprosteje rečeno.

Vpr.: Kaj je tisto, kar hočeš povedati, o čemer moraš govoriti?

Odg.: Ne vem. Zelo poredko se ukvarjam s samorefleksijo. Prej sem se mogoče bolj, zlasti, ko sem pisal o knjigah drugih, zdaj pa nikakor ne. Prav tako ne bi mogel reči, da je moja poezija refleksivna - morda zato tudi izstopa oz. je drugačna od večine slovenskega pesništva. Bolj je senzibilna, bolj je vsa ljubezenska.

Vpr.: Zakaj je zate ljubezen tako konstitutivna? Vseskozi je prevladujoča stalnica tvojega pisanja. Zakaj je tako smrtonosna, tako nepotešljiva?!

Odg.: Temelj sveta zame seveda je ljubezen. V resnici niti ne vem zakaj. Kakor je res, da je neulovljiva - nenehoma jo hočemo do kraja izživeti - vendar je to nemogoče ... Ne vem, če bi mogel o tem kaj več povedati, kakor napišem.

Vpr.: Je nekaterim bolj pomembna, za nekatere usodnejša?

Odg.: Nedvomno. So ljudje, ki nikoli niso bili ljubljeni in se tega niso naučili - ljubiti in biti ljubljen - pa tega, ko odrastejo, niso sposobni. Prav tako velja, da ženske učijo, da bi ljubile, moških po večini niti ne; zato se nemara ženske bolj razdajajo. Ta obrazec se konstantno ponavlja in ga je moč prepoznati že pri mladih. Obenem gre pogosto tudi za različne zahteve v ljubezni - nekateri jo neznansko dajejo, drugi jo le sprejemajo. Sam čutim veliko potrebo po dajanju ljubezni in manj po sprejemanju. Priznam, da je nemara sploh nisem sposoben sprejemati, tudi hvale ne, grem kar mimo tega, kakor bi me bilo sram, kakor bi tega ne bil vreden. Kot da so se vame vtisnili vzorci in vzori žrtvovanja, razdajanja.

Vpr.: Zakaj sta ves čas tako blizu - ljubezen in smrt? Pogostoma nastopata v dvojici: kri-sperma, eros-nasilje. Ali celo kot triada: ljubezen - trpljenje/strast - smrt. Njuno povezovanje je v tvoji pisavi prej komplementarno kakor kontrapunktno!

Odg.: Ker je lahko povezana z nasiljem, s smrtjo pa tudi zato, ker sem bil v resnici često v bližini ljudi, ki so hodili po robu smrti - in zlahka sem prišel do takih konotacij. Smrt je bila povsem konkretno prisotna, tu in zdaj, ne metaforično. Pri meni je nasploh zelo malo stvari metaforičnih, vse je zelo konkretno, tukaj, ta hip.

Vpr.: Sredi osemdesetih so nekaj let zapored redno izhajale tvoje knjige pesmi, potem se je pogostnost izdaj zredčila, pri čemer ne gre spregledati uredniške in prevajalske rabote, ki te vzporedno z izvirnim pesnikovanjem vseskozi zaposluje.

Odg.: Moja literatura je organsko povezana z mojim življenjem - s konkretnim, stvarnim življenjem, ne z virtualnostjo v knjigah. Vse zajemam iz njega. V nekem obdobju so zbirke izhajale druga za drugo, ker je bilo življenje bolj intenzivno; kasneje morda manj, ker je postalo le-to bolj prozaično, manj sežeto in se mi je začela zapisovati proza. In res, morda je v vsem skupaj nekak preplet tistega, kar me naseljuje. Roman Angeli je mogoče najbolj drastičen primer zapisa v enem dihu - o tem so mi govorili mnogi, ki so ga prebrali zdržema do konca. Po drugi strani je napisan tako, da ni najbolj jasna njegova žanrska opredelitev, da je zabrisan njegov žanrski izvor. Moč ga je brati kot navadno zgodbo, rahlo pornografsko, pa vendar to ni; nekaj je "zadaj", česar se ne da oprijeti. Zdi se mi, da je nekaj podobnega z vso mojo literaturo. Na prvi pogled ni vse skupaj nič posebnega, nobenih velikih, usodnostnih, eshatoloških tem; nikakršnih prebliskov, metafor; nobene "poslednje sodbe" o rečeh sveta, na katere bi se oprli bralci ali kritiki. Zato se pogostoma dogaja, da se površneži nimajo na kaj nasloniti, kar je zlahka razbrati v samih ocenah.

Vpr.: Sklepam, da sodiš, da so pomankljive, da se gibljejo bolj po površini, da v njih prevladuje redukcionizem ...

Odg.: Ja, drsijo po površini ... Morebiti tudi zato, ker je predvsem potrebno večje doživljanje kakor pa zgolj ali sploh razumevanje. In je tudi zato o tem težko kaj povedati. Prav tako kakor stežka zdajle tebi karkoli rečem. Nisem obseden s tem, po nobeni plati ne seciram in analiziram svojih del; ne morem ti na dolgo in široko pripovedovati pa opisovati. A s tem nikakor ne trdim, da literature, ki jo pišem, ni moč obravnavati z neko poglobljeno intelektualno relevanco - z občutljivostjo in poetološkim znanjem.

Vpr.: Ali to pogrešaš?

Odg.: Moti me predvsem to, da zato, ker gre nemara za bolj krhko zadevo, je zastran tega nosilcem moči na neki način manj pomembna.

Vpr.: Pa ji je prišel kdo bliže kot drugi?

Odg.: Mislim da se je Matej Bogataj temeljiteje poukvarjal z zgodbami iz Pasijona, kar pa zadeva poezijo, ne bi rekel, da je bilo kaj posebnega povedano. Vrh tega so me že zarana potisnili v nek predal, ki so ga posebej za to odprli, ker ga dotlej še ni bilo - predala, kamor bi me stlačili, in s tem je vse povedano.

Vpr.: Nemara pa se niti ne morejo približati občutjem, intenziteti erotizma, ki je v tvojem pisanju prevladujoč - erotizma, ki je tako blizu smrti, ki je povezan s smrtjo, z nasiljem, trpljenjem na povsem drugačen način, kot ga zapisuje slovenska književnost?

Odg.: Erotika in seks sta nasploh problem v slovenski literaturi. Pa ne samo v literaturi, marveč tudi v življenju. Nastopi blokada in konec.

Vpr.: Silina ljubezenskih odnosov, kot so ubesedeni pri tebi, mi nehote vzbuja občutek ljubosumja. Naj pojasnim: ali spolna enakost razpira tolikšno mero občutljivosti, pretanjenosti, domišljije v nekem ljubavnem aktu ali gre za kaj drugega?!

Odg.: Pri meni je zgolj naključje, da gre za dva moška. Sam sem skusil oboje. V obeh primerih gre za enako močan naboj, silovitost ... Potem, ko sem bil po dolgoletni zvezi z žensko slednjič z moškim, sem bil presunjen, kako so se stvari strašansko ponavljale: enaki zapleti, enaki nesporazumi, enako nerazumevanje. Ni šlo zato, da bi, ker sva bila oba moška, čutila bolj podobno. Ne!

Vpr.: V čem je potemtakem razlika med hetero in homoerotičnim odnosom?

Odg.: Razlika je samo v tem, da te nekaj privlači ali ne privlači. Bržkone bi bilo lahko veliko slovenske poezije, ki bi bila do žensk podobna, a bojim se, da so jo pisali vedno mlačni pesniki. Ali pa so Slovenci zelo mlačni, ne vem ... To bi bilo mogoče; Slovenci imajo tudi prevladujoč vpliv germanske hladnosti, refleksivnosti ... kako naj bi potlej tod neka strastna ljubezenska poezija, trgajoča srce, nastajala?!

Vpr.: ... ali pa je plašna, metaforična, transponirana, poduhovljena ...

Odg.: ... plašna, zakompleksana, paranoična, tako kot je bržčas dobršen del kulture. In potem se zgodijo samo še kakšni erotični ekscesi. Stežka bi se spomnil kakšnega seksualnega ali erotičnega prizora v slovenski literaturi, za katerega bi lahko zatrdil, da mi je blizu in bi rekel, to pa je to, in ni neko sprenevedanje in okolišanje ali pa moški seksizem. Zelo sem si zapomnil Pet fragmentov Lojzeta Kovačiča, tam si je zares nekaj dovolil, drznil ...vse ostalo pa ni ne tič ne miš; bogaboječe.

Vpr.: Si se pa lotil obravnave homoerotične ljubezni v slovenski literaturi! Gotovo velik podvig in zajeten zalogaj, ki je ponudil nekatera imena, obetavna, ki so poniknila. V spominu mi ostajata zlasti dve: Boštjan Seliškar in Mart Lenardič. Prvi je, žal, končal s samomorom, slednji pa, kolikor vem, ne piše več.

Odg.: Vsi tisti, ki so zunaj literarnega obnebja, pač preprosto izginejo, se umaknejo, ne vem ... Morda tudi ne premorejo neke potrebne trmoglavosti; upam si trditi, da mene drži pokonci samo strašanska trma, da vztrajam; morda sem obenem zelo prepričan v svoje delo. Ali pa se celo hote lotevam mejnih zadev in v njih trmasto vztrajam. Najbrž ni z neba padlo, da sem se več kot deset let aktivno ukvarjal z gejevskim aktivizmom - navkljub vsem tegobam, preprekam, finančnim luknjam.

Vpr.: V izboru, ki si ga uredil v Modri svetlobi , sta zanimivi še najmanj dve imeni: Vitan Mal in Tomaž Šalamun, pri katerima tovrstna tematika nikoli ni bila v ospredju. Mal kot izrazit mladinski pisatelj, je že v sedemdestih v samozaložbi izdal dve zgodbi, kasneje pa pod psevdonimom drastičen homoerotičen in pedofilski roman. Je mogoče reči, da gre za preference, ki jih vendarle ni moč povsem sublimirati, ali zgolj za poigravanje z dražljivo motiviko, ki je potencialno bolj ali manj navzoča pri sleherniku iz mesa in krvi, ali nemara za hoteno razkrivanje druge plati lastnega habitusa? Morda za transfer bogvedi česa?!

Odg.: Težko bi o Malu govoril. Mislim, da pač določena nagnjenja kanalizira v precej dobro mladinsko literaturo. Morda celo bolje, kot bi utegnila biti taka literatura za odrasle. Včasih se primeri, da materija, ki je sublimirana, bolje zaživi. Kar zadeva Šalamuna, pa se ni nihče na to kaj posebej oziral; morebiti, ker je tega toliko manj, ali ker se pojavlja v poigravanju z vsemi mogočimi temami. To nikakor ni osrednja tema njegove literature, medtem ko pri meni je. Razlog, zakaj je temu tako, pa je najbrž v tem, ker se ukvarjam predvsem s čustvi, z ljubeznijo, in tu se ne morem ogniti. Meni tudi romana ne uspe napisati tako, kot bi se spodobilo. Ali pa proze; vsa proza je dokaj poetična, prvoosebna ...

Vpr.: Kako so odmevali Angeli ?

Odg.: Ne pretirano. To so problemi, resnično, to niso knjige, ki bi jih človek podarjal. Najbolj všeč mi je bil stavek, ki ga je v svoji kritiki napisala Vida Mokrin Pauer, češ da je to ena najmučnejših knjig, kar jih je kdaj prebrala. Tako grozovita je, da te po njej prežame skrajno nelagodje. Morda daje kritikom premalo snovi, da bi se o njej razpisali.

Vpr.: Pa vendarle - ko pišeš o nekih krvavih prizorih, ko jih fiktivno zastaviš - kako jih sam doživljaš, medtem ko jih od črke do črke sestavljaš?!

Odg.: Verjetno niso grozoviti krvavi prizori sami, marveč je grozovito nekaj drugega. Za vse opisovanje nasilja nikakor ni nujno, da bi bilo verodostojno, možno, tam je zato, da razgrinja nekaj drugega, neka druga občutja. Morda skrajno nemoč, ko besede odpovejo, ko ni moč nič več (do)povedati.

Vpr.: Je nasilje imanentno človeku?!

Odg.: Verjetno je. Naj še toliko govorimo o tem, da ima vsakdo pravico biti drugačen ... Odkrito mislim, da je na svetu preveč smeti, preveč je ljudi, ki niso na svojem mestu oz. na pravem mestu. Gre za to, da so nekateri individui nesposobni, da bi bili očetje, žene, ministri ... Za vsem tiči neka bolestnost, neka oblika paranoje. Spominjam se, v obdobju, ko sem se intenzivno ukvarjal s socializacijo homoseksualcev, z njihovim načinom življenja, sem uvidel, da njihovo vedenje odraža skrajno zafrustriranost, ranjenost, ogroženost, paranoičnost, fobičnost; da skoraj nihče med njimi ni "normalen" - kar je razumljivo, saj jih družba že toliko in toliko let nima za normalne. In nehote se mi je zarisala vzporednica s slovenstvom, oboje je bilo videti zelo podobno! Kot bi primerjal dve manjšini: najprej sem se ukvarjal z marginalizirano populacijo, ki je v manjšini, in Slovenci prav tako, širše gledano, funkcioniramo kot nekakšna manjšina znotraj velikih narodov: zafrustrirano, paranoično, ogroženo, nastrojeno do vsega drugačnega, zadrgnjeno omejujoč polet in držo odprtega duha. Vsa energija gre le za hranjenje teh frustracij, paranoj.

Vpr.: Slišati je kakor bridki in jedki, nemalokrat sarkastični ošvrki, s katerimi nisi skoparil v svoji kolumni Lažilife v pokopanem Teleksu! Pogrešaš tako vrsto pisanja, ki se sprotno odziva na emanacije vsakdanjika?

Odg.: Tisto mi je bilo zelo pri srcu. Da bi znova to počel?! Ne verjamem. Marsikomu je bilo simpatično, marsikoga je preklemano motilo. Simpatično morda zato, ker nihče drug ni izrekal določenih stvari, o katerih sem govoril. Občutek imam, da bi bilo danes tako pisanje malone nemogoče; prepričan sem, da bi glede na stanje stvari sprožalo zelo negativne reakcije, ne bi bilo malo takih, ki bi se obenj spotikali s tožbami – ker mislijo, da se vse doseže z denarjem, tudi molk. Ne gre pozabiti, da se je tisto godilo v času, ko je bilo v zraku zaznati nekak vseobči razcvet - ena družba se je začela poslavljati in je marsikaj dopuščala, druga pa je bila dokaj sproščena, pestra, ni še začela postajati mlačna. Bilo je vsekakor pestro obdobje, zdaj pa se vse dogaja v službi nečesa, bodisi ideologij ali denarja, ki je postal strašansko pomemben dejavnik. In zato se na površju ohranjajo vse bolj plehke in plitke reči. Samo poglej televizijski spored danes ali onega izpred desetih let! Ena sama puhloba. Poplava vseh pogrošnih limonad, razvedrilnih programov ipd., ki jih dan na dan predvajajo, je bila tedaj nepredstavljiva. Še huje pa je, da celo v resnih prispevkih klatijo neumnosti, zapirajo duha, namesto da bi ga odpirali.

Vpr.: Natanko pred desetimi leti si v Teleksu dobra dva meseca urejal tudi "blasfemične" Gay strani. Bile so kratke sape, ker so časnik ukinili (!), a vendar se je primerilo, da je nek eminenten politični in kulturni tednik pripustil prostor najbolj zavračani manjšini in tabuiziranim temam, pred katerimi so se dotlej prejkone zapirale oči.

Odg.: V Gay straneh, v tistem nesimpatičnem vrinku, smo zares sprožili vdor gay diskurza v polje straight medijev. A žal ni bilo spričo tega nikakršnih glasno izraženih pomislekov, zadržkov, kakor tudi ne pohval ali odobravanj s strani slovenske demokracije. Pa vendar so zakulisne igre "zdravih sil naroda" pripeljale do poslednjih Gay strani in poslednjega Teleksa ... Kasneje smo, kot publikacijo Roza kluba, zasnovali Revolver - "revijo s homoerotičnim nabojem" -, v kateri sem nadaljeval s svojimi poskusi razvetriti geje in Slovence, pa nas je žal po sedmih letih situacija v tej deželi pokopala.

Vpr.: Aktivizem te je mnogo časa zaposloval. "Tisto", dotlej sila redko imenovano - izjemoma v kazenskem zakoniku kot "blodnja proti prirodi" -, zvečine vešče prikrivano in zamolčevano, oni "mutasti greh" je bil zlagoma vse bolj prisoten v javnosti. Začuda pa, ali nemara povsem razumljivo, je največ odklonilnih odzivov na javni govor o tako "posebnih in zasebnih rečeh" bilo slišati prav od homoseksualcev samih. Začeli ste kaliti njihov mir! Kako je s tem dandanes?

Odg.: Dogajalo se mi je, da me znanci-geji, ko so me srečali na ulici, niso pozdravljali ... Še vedno se ukvarjam z nekaterimi zadevami, je pa razumljivo, da se z mnogočem ni moč ukvarjati, če ni denarja, potrebne energije, novih moči. Kot sem že poprej omenil, je zame značilno, da se z nečim brez konca in kraja intenzivno ubadam, potem me pa zanese drugam.

Vpr.: Koliko časa so nastajali Angeli ?

Odg.: Razmeroma hitro, malone v enem kosu, a je bilo pisanje z muko! Mučno, ja. Tudi veliko poezije sem spisal na ta način. Če so te reči zelo čustvene, strastne, mejne, je vselej navzoča muka.

Vpr.: Ali to pomeni, da ob tem trpiš?!

Odg.: Ja, mogoče. Včasih. Mislim, da tudi bralec enako trpi včasih.

Vpr.: In se počutiš, ko si pri kraju, razbolelega, izžetega?

Odg.: Ja.

Vpr.: Koliko živiš s svojim junakom?

Odg.: Ne vem, če je tisti junak nekdo drug. Jaz morem edinole tako pisati. Zaenkrat. Morda bom kdaj pisal o "drugem". Vem, to ni ravno romanesken način pisanja, ne gre za to, da bi po določenih stvareh do tančine grebel, opravljal poseben "research" za zgodbo, se vživljal v like, študiral ustrezna gradiva. To ni to. Prej je seciranje samega sebe. In ko je naposled tekst napisan, sem z njim opravil. Prav tako knjiga, brž ko je izdana, ni več moja. Mislim, da pišem impulzivno, ali pa primitivno...

Vpr.: Zelo blizu ti je ritem. Zdi se, kot bi skoroda ne mogel zložiti verza, ne da bi le-ta odzvanjal bitje, ki pulzira v roki, srcu, v notrini tvojega razčustvovanega habitusa.

Odg.: Ne vem, zakaj se ne morem tega znebiti. T.i. avandgardno in modernistično poezijo sem pisal v srednji šoli; kasneje sem se spuščal v igro z jezikom, z rimami, zlasti zaradi prevajanja. Naposled sem rime opustil, ritem pa zadržal. In zdaj stežka napišem pesem brez urejenega ritma.

Vpr.: Navsezadnje pulzira v določenem ritmu tudi tvoja proza; izrazito nekatere zgodbe v Pasijonu, prav tako roman Angeli v sintaksi, kračini povedi, dialoškosti, menjavi pripovednih časov, ekspoziciji. Če bi bilo moč njegov zapis meriti z metronomom, bi se zagotovo izrisal nevsakdanji utrip. Enako se primeri, ko pomislim na poezijo: navzočnost prirode, nagovor drugega, s katerim je lirski subjekt, vselej prvoosebni, v odnošaju, se pojavlja v eksplicitnem ritmu. Občutek imam, kot bi se iz njega luščil, se v njem razodeval glas davnin, kot bi tebe samega prežemal nekak atavizem. Naj rečem, da avtorja izdaja že sam duktus?!

Odg.: Morda je s tem povezan moj besednjak, skopo besedišče. Stanja ali dogajanja zapisujem zelo, rekel bi telegrafsko, in nemara ta ritem hoče povedati vse tisto, kar naj bi povedale vse mogoče besede, ki pa so povsem odveč. Nasploh mi je blizu bolj preprost svet, primitiven svet ritma, peščice besed. Zelo zgodaj me je začela privlačiti Afrika; verjetno tudi ni bilo naključje, da je bila moja najbolj strastna ljubezenska izkušnja prav z mulatom. Morda je to tudi neke vrste umik pred modernim svetom. Nenazadnje se mnogokrat umikam v "naravo" ali nek divji prvoten svet, morda idealiziran, ki je čist, ni zapacan z vsem balastom nas samih in okolice. Po drugi strani pa je pičlost besedja včasih vprašljiva, ker je na meji - enostavno ti besed zmanjka in se ti jih zdi nesmiselno še naprej uporabljati; končno lahko tudi nehaš pisati. Novejše pesmi so še bolj skope, kratke in to je malce nevarno. A tako ali tako se vseskozi gibljem v bližini nevarnega, v življenju in tudi sicer. Mogoče me to vabi.

Vpr.: Ima tvoje pisanje kak namen?!

Odg.: Beleži čas! Ha-ha-ha. Res. Nekaj beleži. Če komu to kaj pomeni, me veseli; na vsak način pa se mi zdi, da so moji bralci pogostoma ženske, ali pa si moški tega ne upajo.

Vpr.: Koliko je Brane Mozetič v zavesti literarne javnosti, ali sicer v pomnjenju javnosti? Rekapitulacija tvojega pisanja navrže ducat izvirnih knjig, skoraj toliko prevedenih, uredništvo treh antologij, številne knjižne in revialne prevode v tuje jezike; revialne članke ... Izbran si v dveh novejših antologijah slovenske poezije (Kolšek-Bajtovi in Kosovi), pri nagradah nisi praznih rok. Prištejva še širok razpon dejavnosti v gejevskem aktivizmu ...

Odg.: Vse, kar počnem, je kakorkoli nekaj posebnega, tega ne gre zametovati. Toliko prisoten pa spet nisem, kajti kakor sem po eni strani veliko naredil na različnih področjih, je po drugi vse take sorte, da o tem pa "raje ne bi govorili", in zato se namenoma pozablja, ali pa nezavedno. Položaj bi lahko primerjal z žensko, ki mora, kot pravijo, da bi uspela, biti dvakrat boljša od moškega - enako mora biti nek gej, ki je povsem odkrit, morda desetkrat boljši, da ga enakovredno upoštevajo. Če bi denimo bil gej, a bi to zamolčeval, obenem pa bi vsi to vedeli, "ampak o tem ne bomo govorili", bi bilo čisto drugače. Ker pa ni tako, je kot je. Za povrh sem še toliko zloben, da v nekem obdobju pišem neke tečne kolumne, se neprestno nekaj osiram in še marsikaj drugega. Ali se meni nič tebi nič lotim promocije slovenske literature po svetu, in nikogar nič ne vprašam. Ali še kaj več - ob čemer marsikomu uide, da si le malo preveč dovolim za "enega pedra". In kljub temu, da še nisem tako star, moram reči, da sem veliko dal skozi. Na neki način se je malokdo izpostavil tako kot jaz – in ki bi toliko naredil. In najbrž ni bilo lahko, po svoje še zdaj ni.

Vpr.: Na primer?

Odg.: Kot običajno - če je tisti, ki odloča, ženskega spola, se stvari lažje iztečejo! Tam, kjer je pretežno moška družba, bom težko kaj dosegel ali naredil. To se vseskozi ponavlja; tudi ko so v okviru aktivizma o določeni podpori odločale ženske, smo jo običajno dobili, pri moških ne! Ali, denimo, vselej so o ali ob kakršnem koli dogajanju sodelovale ali poročale zgolj in samo ženske. Nikoli se ni odzval noben moški. Četudi bi kateri mislil drugače, se ni želel eksponirati. To je skrajna zahojenost, čisto navadno kmetavzarstvo!

Vpr.: Te to navdaja z resignacijo?

Odg.: Ne, z besom! Recimo v vsem tem času ni niti predsednik države, ki ga je povsod dovolj, našel časa in besede za aktivizem, iz Bele hiše pa nam je Al Gore lahko poslal čestitko za gejevski ponos...

Kakorkoli, stvari so se v toliko spremenile, da se za ničemer več kaj prida ne dviga prah! Ni one strastne zagnanosti, ni posebne zagretosti za karkoli. Vse je zelo mlačno in egoistično. Očitno gre za obdobje, v katerem je čutiti vseobči padec navzdol, ni pa še vzniknila neka nova zavest. Solidarnosti nikakršne; vse demonstracije, ki se zgodijo, so bolj ali manj povezane z denarjem, ne s čim drugim ... Tega ni več in tudi možno ni ta trenutek. Prav tako ne kakšne večje aktivnosti. Enako je gejevski aktivizem zelo upadel.

Vpr.: In vendar se praši! Vesela novica: na Hrvaškem je nedavno izšel prevod tvojega romana Angeli ; kakor hitro je bil v Zarezu (op. a. štirinajstdnevnik za kulturo in humanistiko) objavljen odlomek in kratka zabeležka o avtorju, so te že vabili na intervju iz provokativnega Feral Tribuna - "glasila hrvaških anarhistov, protestantov in heretikov" ( Bogu ljubih, hudiču ne neljubih) -, vrtoglavo si se povzpel na peto mesto najbolj branih knjig (na Zarezovi lestvici). Pri čemer ne gre pozabiti, da so "tiste" reči v tistih krajih zarinjene globoko pod preprogo.

Odg.: Kolikor vem, se tam doslej ni nikoli dogajal aktivizem, ki bi bil omembe vreden. Če se je na slovenskem vzpostavil okoli leta 1984, in kasneje nekoliko uplahnil, se na vsem območju bivše Jugoslavije v resnici še začel ni. Upam, da bo tam knjiga bolje sprejeta kakor pri nas; navkljub različnim problemom, ki jih pestijo, so morda bolj prezračeni. Že zdavnaj sem to skusil: kakor hitro sem prestopil mejo, sem doživel, da se s Slovenci ni dalo nič dogovoriti, da bi najraje drug drugega potopili v žlici vode. Videl sem Srbe, kako so bili enotni, Hrvatje prav tako.Vsakdo, kdor je v tujini, to opazi. Podobne odzive doživljam, odkar se ukvarjam s promocijo slovenske literature; vsakokrat sem zagotovo deležen večje pomoči od tistih, kamor gremo, kakor od Slovencev, ki tam živijo. To je naravnost pošastno, a tako je, in ni da bi si pred tem zatiskali oči.

Vpr.: Po Pasijonu in Angelih , dveh tematsko tako skrajnostnih prozah, se torej doma ni dogodilo nič?!

Odg.: Kaj pa naj bi se zgodilo?

Vpr.: Recimo replike v medijih!

Odg.: Kje neki! Medel odziv zadeva tudi druge avtorje. To tod ni nikakršen kuriozum. A mislim, da se moje knjige kljub vsemu prodajajo. Dejstvo pa je, da vedno več štejejo omembe avtorja oz. knjige: beseda tu, kritika tam ... To vsekakor vedno več pomeni - ljudje so bolj ovce, kot so bili in jim kakšna fotografija in zapis iz družabne kronike, objavljena v seve kakšnih žurnalih, gotovo budi večje zanimanje. Poglej, kar nekaj literarnih revij že vrsto let objavlja intervjuje z različnimi pisci, in nemara ni naključje, da je tole sedaj takorekoč moj prvi pogovor! V tem sicer ne vidim odrinjenosti ali ignorance, lastne nepomembnosti, prej gre za to, da so problemi drugje. Kakor je po drugi strani res, da so se obsežnejših intervjujev z menoj lotevali(e) tisti(e), ki so tudi sami precej posebni, nevsakdanji, skratka zanimive osebnosti. In to mi je v veliko veselje. Bržkone bi bilo vse skupaj bistveno drugače, ko bi se sam bolj angažiral - krepil svojo prisotnost na različnih koncih in krajih, se družil in modroval naokrog. Naj malček karikiram: če nekoga vidiš, potlej ta človek tudi živi in je morda zanimiv; če ga pa ne vidiš, ga morebiti sploh ni! To je moja slabost - da me skorajda ni. Vendar, ali bi se mi z vsem takim udinjanjem, ki ga ne maram, ki me utruja in dolgočasi, mi krade čas, godilo bolje?! Ne nenazadnje, zakaj se sploh bi! Prepričan sem, da česa bistvenega ne bi pridobil. Mislim, da v resnici nimam tako malo; če drugega ne, imam svoj vrt, kjer lahko delam! Imam svoje področje, kjer lahko v miru snujem. To ni malo. Urejam dve zbirki, lahko promoviram slovensko literaturo, lahko sem še vedno aktivist.

Vpr.: Ampak to si si moral izbojevati?

Odg.: Ne bi ravno rekel, da sem se bojeval, marveč trmasto vztrajal. Vnovič lahko izpostavim neko svojo šibkost - namreč, premalo se bojujem ali si na vse pretege prizadevam. Spet ena taka slovenska: žrtvovanje in podobno.

Vpr.: Naposled razkrij še enigmo "promocija slovenske literature v tujini"!

Odg.: Predstaviti slovensko literaturo v tujini je silno težko, ker je to nekaj tako majhnega, nepomembnega; da ne govorim o tem, kako našo državo še marsikje v najboljšem primeru zamenjujejo s Slovaško. Običajno je treba poskrbeti za prevode, ki jih zvečine ni. Sestaviti je treba ekipo, ki naj bi potovala, kar je vnovič težavno; po eni strani bi jih veliko šlo rado na pot, slednjič pa se izkaže, da jih je v resnici malo, ki bi bili pripravljeni zares iti in se ne bi vedli kakor razvajeni otročaji ali literarne dive. Seveda pa gre vsakokrat dokončno formiran korpus avtorjev vsem ostalim, ki niso zraven, v nos. Nenehno se nekateri čutijo prikrajšane ali spregledane. Ena težavnih okoliščin je tudi ta, da so Slovenci, ki živijo v tujini, tako zakrknjeni, nekooperativni, in nanje ni mogoče računati. Tudi slovenske ambasade same nam bore malo ali skoraj nič ne priskočijo na pomoč. Vsekakor se neprimerljivo bolj potrudijo gostitelji države, v kateri se predstavljamo. Prav tako ni lahko vzpostaviti koherence znotraj skupine same - nemalokrat se izpostavi egocentričnost posameznikov. To je temna plat te dejavnosti, ki terja ogromno časa in potrpljenja, a kot običajno si pomagam s svojo vztrajnostjo.

Vpr.: Organizirana promocijska dejavnost se je najpoprej spočela pri Literaturi in Alephu, ko ste ustanovili Sklad Vladimirja Bartola. Danes se vse dogaja znotraj Centra za slovensko književnost.

Odg.: Ja, v okviru Sklada V.B. smo izvedli kar nekaj akcij. Z drugimi smo tudi sprožili pobudo za ustanovitev Trubarjeve fondacije. S časom pa so naši okviri postali preozki in smo zasnovali Center za slovensko književnost, kot zasebni zavod, ker Ministrstvo za kulturo ni bilo pripravljeno ustanavljati javnega zavoda. Trma pa je dala svoje in zdaj se trudimo delovati kot osrednji promotor slovenske literature v tujini.

Vpr.: Predstavitvene karavane so obredle ...

Odg.: Ja, kar nekaj dežel. Najprej sta bili dve antologiji v Franciji in s tem v zvezi Marseille, Bruselj, Pariz, potem španščina in Madrid, Kolumbija, Venezuela, Mehika, vmes ZDA ob antologiji Terra Incognita, lani Skandinavija in prvi prevodi v finščino, danščino...

Vpr.: In znova na pot v ...

Odg.: Brazilijo. In znova so v napoto enake težave, kot sem jih bil poprej naštel. Izhodišče je bil portugalski jezik, ker nimamo v njem nobenih prevodov. Potem je dolgotrajni proces organizacije stekel - pomagali smo si preko PEN-a, interneta, in zanimivo, s pomočjo znanca s festivala gejevskega in lezbičnega filma v Braziliji, ki me je povezal z literati. Pač povezujem različna področja in potlej se morda lažje izteče tako zahteven projekt. Je pa hvaležno delo, ker kažejo dosti več zanimanja, energije, kot pa kje na samozadostnem a praznem Zahodu. Veš kaj je ironija pri vsem skupaj: da so (smo, če vštejem še sebe) za slovensko literaturo v tujini največ naredili prav geji.

na vrh

 

Intervju v Literaturi, 2001

Intervju: Literatura, 115-116, 2001 (spraševal Primož Čučnik)

KOT SE TEMI SPODOBI, PIŠEM POEZIJO V POSTELJI

Gombrowicz je mislil, da če ne bi imeli literature, ne bi vedeli nič o posameznikovem doživljanju, življenju ... Pred kratkim si imel intervju v Sodobnosti, kjer si povedal v glavnem »vse o sebi«. Jasno, da tudi tvoje pisanje govori o »tebi«, ampak mene najprej zanima, kako se to posplošuje, ali misliš, da z branjem tudi bralec izve kaj »o sebi«? Je to sploh namen pisanja? Sprašujem, ker vem, da te zanima z izkušnjo podložena avtentičnost, kako po tvojem tečejo te relacije?

Verjetno obstaja več vrst pisanja, od čiste fikcije do naivne osebne izpovedi. Meni nekako ne uspeva, da bi se kaj dosti oddaljil od »intime« ali od tesne povezave s svojim lastnim življenjem. Za ene je poezija nekaj preroškega, prava slika sveta itd., pa kaj bi se jaz silil v to, če sem dokaj na tleh, če se ne vrtim v krogu poezije, če se ne pogovarjam z drugimi poezijami, z drugimi pesniki, jih ne citiram, jim ne posvečam svojih pesmi – vse to mi je precej tuje, včasih snobistično, kot da obstaja le poezija in vse drugo ni nič vredno. Poezije ne mistificiram, zdi se mi bolj tiho, previdno beleženje realnosti, predvsem kot jo sam vidim, občutim. Ker pa sem povsem navaden smrtnik, je gotovo tudi veliko takih, ki se »vidijo« v mojem delu. Pri nas, se mi zdi, imam več bralk kot bralcev. Morda zato, ker pišem o čustvih, ljubezni, ne pa o »tektonskih premikih sveta«. Spet zato, ker je veliko govora o odnosih z moškim – tu se bralke laže »najdejo«, bralci pa »prestrašeno« spustijo knjigo iz rok. »Odpiranje srca« jim je tuje, kaj šele gejevstvo. Ali pa berejo moje knjige bolj na tiho. In potem so tu še geji kot bralci. Zaradi šibke gejevske identitete bodo ti morda cenili kakega tujega pisca geja, domačega pa nikakor ne. Kaj šele, da bi se ponašali z njim, a to je že drugo vprašanje, povsem zunajliterarno.

Ja, ampak ni čisto res, da se ne pogovarjaš z drugimi pesniki! Mogoče se ne zavedaš, ampak jaz sem med prebiranjem tvojih pesniških knjig – od tistega kar bolje poznam – opazil vsaj Lorco, Valleja, v zadnji knjigi imaš Quasimoda, neposredno se pogovarjaš. Dobro, mogoče za začetek, bližje ti je »izhajanje iz samega sebe«. Literatura naj se torej bolj hrani iz resničnosti kot iz knjig? Se strinjam, kako pa potem nastaja, so to fragmenti čustev in »zunanjega sveta«, je to »limanje« – kot pravi Tone Škrjanec – resničnih doživetij, ki se tako močno vtisnejo v »metaforo« besede. Ali se zavestno izogibaš pesniški družini? Pa še nekaj, to kar praviš, diši po »čistosti«, si dedič simbolizma, francoskih pesnikov, ki si jih veliko prevajal?

Neposredno se seveda kdaj pogovarjam, temu se ni moč izogniti, ni pa to nekakšen plan mojega pisanja. Veliko je pesnikov, ki se na ta način, po mojem okusu, vrtijo v krogu. Jaz temu rečem pesmi pesnikom o pesnikih za pesnike: pesmi, ki imajo posvetilo kakemu pesniku, se sklicujejo nanj oziroma njegovo poezijo itd. To je blazno moderno in fancy. Ja, polno je »limanja« besed iz »papirnatega« sveta, in ko bereš, ti manjka okus soka, če hočeš. Povezovali so me s simbolizmom, bolje z dekadenco, čeprav je enostavno to le ena plat poezije, ki mi leži. Tole dekadenco so izvlekli zato, ker me privlači temno, nenavadno, mejno, a vselej v okviru človeškega, tu in zdaj, pa spet zato, ker sem prevajal Rimbauda, in kaj je lepšega, če lahko pesnika nekam stlačiš – tako tudi dokažeš svojo lucidnost in pametnost. Pa spet ne pišem »prigodniške« poezije, tako značilne za Američane mogoče. Se tudi zavestno otepam nekega ustvarjanja lastne pesniške teorije, ker mislim, da bi me preveč reflektiranja o poeziji ali samorefleksije omejevalo. Ali pa se tega bojim. Vsekakor nisem nekdo, ki bi predaval o poeziji. To prepuščam drugim, kot tudi moje »uvrščanje«.

Ampak nekako se moramo pogovarjat, če ne pridemo v novo mistifikacijo »(za)sebnega čutenja«. Kakšen je torej odnos med lirskimi subjekti tvojih pesmi in Branetom Mozetičem? Lahko o njem v povezavi s poezijo govoriš v tretji osebi, ali ste si bližje?

Nazaj gledano je to bolj kot spomin, včasih celo nerazumljiv. Torej je povezan z mano, a je odšel nekam po svoje in mi je lahko kdaj tudi povsem tuj. Ali pa mi je tudi tuj v toku ustvarjanja, kot nekdo drug, ki niza besede in se poigrava z menoj. So bili primeri, ko sem se ustrašil pisanja, ker se je preveč stopilo z mojim življenjem, ker ga nisem več obvladoval. »Pravi pesnik« pa naj bi bil mojster besede, verza, predstav, sveta, ne pa neko slabotno bitje, ki ga besede, podobe premetavajo sem in tja.

Mislim, da je bila ravno za 80-ta značilna ta bližina, ki se je v »tekstu« velikokrat izražala v drugi osebi ednine, to je skušalo poudariti (skoz nagovor) bližino z bralcem in obenem ustvarjalo vtis zavezanosti ... In potem je bil postmodernizem; ga ti potemtakem vidiš bolj v razmerju do tradicionalnih oblik – dosti si se ukvarjal s formo – kot citatomaniji, koliko je nate vplivala generacija? Je bil »telesni kriterij« kriterij osemdesetih in ti si se mu pridružil na svoj način?

Po svoje se nisem nikoli počutil prav povezanega s to generacijo, obenem pa sem začel prej in sem bolj imel občutek, da vse to prihaja za mano, mogoče celo v bolj sofisticirani obliki, ne tako direktno, grobo, divje – bolj uglajeno, pesniško, če hočeš. Pa spet moraš imeti pred sabo to, da sem se osredotočil na ljubezensko, erotično poezijo, ki pa je pri drugih ne najdeš prav obilo, ali pa je spet zelo pesniška.

Postmodernizem? Kakega posebnega manifesta ni bilo in ga torej tudi nisem podpisal. Z literarno-zgodovinskimi izrazi se ukvarjajo teoretiki in kritiki, to res ni moje področje. Saj je vseeno, kam te uvrščajo in kako imenujejo, bolj važno je, da te dojemajo v celoti, v vseh plasteh. Tu pa so bile težave, ki so jih »previdno« reševali s »homoerotična poezija«, ki da je »v imenu odprte družbe« dobrodošla. Iz literata sem postal »socialni fenomen«. Generacija 80-tih, kot ji praviš, je pravzaprav zelo raznovrstna in sploh, zaradi prej povedanega, sem bil vsekakor postavljen v drug kontekst.

V Almanahu mladih in Modrini dotika se ukvarjaš z rimo. Prej si pisal (Solidadési) nekakšne vaje v slogu, ki si jih objavljal zgodaj v samozaložbah. Pozneje se je tvoja poetika v razmerju do forme spreminjala, prosti verz in vrnitev k sonetu v Pesmih za umrlimi sanjami, ampak tokrat brez rim. V bistvu se pri tebi dobro vidi pot »učenja obrti«, ki jo mora prehoditi nekdo, ki piše. Ali se ti danes zdi, da bi kaj od tega lahko tudi izpustil? Povej, kako zdaj vidiš ta »razvoj«?

Verjetno sem se tudi zaradi prevajanja srečal z različnimi formami. Pa gotovo sem se tudi kaj igral. Včasih se mi je zdelo bolje, da se nekako omejim, vsaka stvar mora imeti svojo obliko, a ne, če ne te lahko odnese, ali v nakladanje, ali pa v plaz, ki te povleče noter. Mogoče sem tudi na začetku, kot vsak začetnik, hotel biti v kakem toku poezije – povsem normalno. Kaj ko bi bil zloben, pa bi pesem primerjal s seksom. Verjetno mora imeti svojo obliko, začetek, vrh in konec. A lahko je mlačen, povsem tehničen, ali pa strasten. Lahko tudi padeš not in nočeš, da se konča. A treba je tudi živeti in to nekako ne gre skupaj. In se moraš disciplinirati. Tudi pri besedah, verzih, pesmih.

Ja, vprašanje forme je ravno vprašanje začetka, tistega vmes in poante. V Zaklinjanjih te je torej najbolj odneslo in nisi hotel končati. Tam se mi je zdelo, da so na koncu nekatere tvoje najlepše pesmi. Dogaja se nekje v Afriki, ob morju, v dvojini; Mreža je bolj temna, Pesmi za umrlimi sanjami bolj »smrtne« ... Lahko o tem kaj poveš in greva na vsebino?

Zaklinjanja so bolj urbana, seveda, nastajala so v Parizu, v popolni osamljenosti sredi ogromno ljudi. In se je resničnost premaknila bolj v poezijo, moj edini stik z lastnim jezikom. Pa potem spet srečanja z naravo, sicer daljno, kot nekako pribežališče od umetnega zahodnega sveta. Odneslo – ja, mene vedno nekam odnaša, ali v poezijo, v besede, ali v kaka strastna razmerja, drugič mogoče v omamo. Prav rad bi v teh odnašanjih ostal, pa se vselej vrnem. Mreža je bila povratek v trde slovenske razmere, pa vojska in take neumnosti. Pa tudi tu sem lezel v nekakšne kritične situacije, prav samomorilsko, ne? To da sok poeziji, vsaj meni se tako zdi. Pesmi za umrlimi sanjami so žalostinke, kot »naricalke«, ki kar naprej ponavljajo eno in isto, v nedogled, ne da bi želele kdaj končati. In nekateri bralci se predajo temu »naricanju«, drugi in mogoče tudi kritiki pa bi radi nekaj novega, nekaj bi odkrili, nekam prišli. Takim res ne morem ustreči.

Homo-erotični motivi v tvoji literaturi izhajajo iz osebne izkušnje. Obenem pa so tudi nekaj povsem zavestnega, vsebinska forma, saj se ti zdi, da se pri nas telesno ljubezen opisuje zadržano, zakompleksano ... Koliko si šel nalašč »naravnost«, brez zavite metafore, ali se te stvari tebi tako kažejo v jeziku ali si hotel zraven še šokirati, zapolniti prazen prostor?

Šokirati? Sploh ne. Obseden sem bil od telesne ljubezni, najprej hetero potem homo, in vse to se je prelivalo v poezijo. Pa tudi nisem hotel pisati o čebelicah ali cvetnem prahu. Nisem se kaj dosti spraševal, kako bo to sprejeto. Pa tudi nikoli me ni zanimalo pritlehno mnenje vaške srenje. Toda o tej srenji sem itak dovolj govoril v drugih oblikah, v raznih kolumnah, pa tudi z aktivizmom. V poeziji in prozi sem ostajal pri sebi, nisem se šel neko družbeno-kritičnost itd. Homoerotični motivi so povsem slučajni, ker sem pač gej. No, kritiki so se na to obesili in mi dali prostor pod soncem v smislu družbene odprtosti ali politične korektnosti. S tem so strpali mojo poezijo nekam, kjer ji ni mesto.

Je to ljubezenska poezija, ki o strahovih in upanjih govori na sploh, konec koncev imaš obe izkušnji, po drugi strani pa si marginaliziran ... Kako poteka ta proces marginalizacije? V obeh smereh? Je to pri nas še vedno tako močno? Koliko te ta občutek »vleče ven«, koliko samo zato sam »nočeš biti noter«?

Po eni strani res nočem biti noter, ker to ni moj svet, ali bolje, v tem prostoru ni mesta zame. Slovenska poezija je predvsem moška poezija in to zlasti sodobnejša. Včasih je še bilo kaj prostora za nežnejše momente, zdaj pa je s tem bolj slabo. Vse se je močno skrčilo, tako tematsko kot motivno in izrazno. Marginalizacija pa se začne že na socialni ravni, v tako imenovanem druženju pesnikov, ki ima pri nas vse prevelik pomen. In pesniška druščina je mačo druščina, vsaj rada bi to bila. Prava moška družba, v katero je kdo »zunanji« sprejet zgolj kot seksualni objekt, se pravi v glavnem mlade pesnice pa tudi kak mlad pesnik, ki je všeč kakemu zavrtemu homiču. Stvari so neizrečene, potekajo pa vseeno. Človek bi težko verjel, a kljub neeksplicitnosti ima homoseksualnost v slovenski poeziji zelo velik pomen, bolj tisti zakulisni seveda.

Tukaj vidiš stvari zelo črno, čeprav je to, pri nas v veliki meri res, »naravno stanje«. Pesnik se rad celo zgoraj brez pokaže! Ampak to je lahko meni prav tako zoprno kot tebi in obenem imaš ti še boljši razlog za »zgražanje«. Gejevska scena je prav zaradi tebe kar prisotna. Tudi lezbična, čeprav morda manj, sam sem za Natašo Velikonja slišal šele v Literaturi, ampak to je treba odpirati; zakaj bi se »drugačni« bali stopiti na oder? A se ti slabo počutiš med mačoti, ampak zakaj bi se ti s tem obremenjeval?

Jaz sicer ne, ampak se drugi slabo počutijo v moji družbi, se mi zdi, in so potem previdni – ah, le česa se jim je treba bati, razen samih sebe? Pa kaj bi to, to je res dokaj nepomembno vprašanje. Gotovo pa smo daleč od tega, da bi bila literarna scena odprta, svobodna, živa – je pač tipično slovenska. Ta me je določila za »drugačnega« in zdaj tako tudi funkcioniram. Opazujem od daleč in kar naprej nekaj pripominjam. Kdor me pozna, ve, da sem res malokrat s čim zadovoljen. Toda, res, ali obstajajo razlogi, da bi bili ne vem kako zadovoljni? Treba se je samo ozreti okoli sebe.

Ja, Avstrije me je strah! Ti pa se si se vedno navduševal nad neevropskimi kulturami, vračanje k ritualu, telesni strasti, na rob »med spermo in kri«, nad Dionizom. Glede na to, da živimo znotraj krščanske kulture, kakšen je tvoj odnos do nje? Ali te sploh kaj zanima, se kakšna tvoja »vrednota« dotakne te »kulturne občosti«, seveda na svoj, posamičen način? Ali si zaradi njene institucionalne vloge do nje lahko samo v polemičnem, apatičnem odnosu?

Nekdo pa mora biti v polemičnem odnosu, to mi paše. Pa še povodov za tak odnos je ogromno. Golo prevzemanje tujih vzorcev je vedno izraz nekakšne majhnosti in nesamozavestnosti. Ali jaz prevzemam druge vzorce? Morda tudi, saj ne morem iz te majhnosti, pa če se še tako trudim. In zakaj neevropske? Tam še čutim življenje, zahod pa je na nek način dolgočasen, vrti se okoli samega sebe do nezavesti. Na srečo vselej prihajajo injekcije z vzhoda, sicer bi se že zadušil v svoji samovšečnosti in samozadostnosti. Pa tudi tako je obrnjen v tehniko, da izgublja občutek za poezijo, ki pa je vendar stvar neke intimnosti, bi rekel.

Dobro, to je razumljiva oblika upora, ker je krščanstvo na nek način skregano s telesnostjo in spolnostjo, ampak ni vselej samo tako in ali se ti ne zdi, da je preozko, če človeka skrčimo samo na »spolnost«. Tako te bom vprašal, a si kdaj kakšne religiozne knjige bral? A misliš, da obstaja še kaj večjega ali kaj je to, kar bi nas lahko presegalo?

Žal ne, kraj in čas sta me povsem določila, tako da sem bil daleč od verske vzgoje in sploh. Prebral sem že kaj, a bolj kot čtivo. Velikokrat sem si želel, da bi v kaj veroval, mislim v smislu religije, a je bilo povsem nemogoče. Vselej se mi prikažejo vse religije kot neka fikcija, kot spet ena oblika bega, in jih ne morem sprejeti kot realno podobo sveta. Sicer pa, kaj so vse te religije, naša zgodovina in sploh Zemlja v vsem vesoljstvu. Blazno nepomembno, čeprav bi želeli verjeti drugače. Že iz samoobrambe. Spolnost? Enim je blizu, drugim ne, enim zelo pomembna, drugim manj. Zakaj ne bi pustili vseh opcij. Moja je bila že kar obremenjena s spolnostjo, vsaj v literaturi, se mi zdi. Drugim pa je to vprašanje zelo banalno in se raje ukvarjajo s filozofskimi, ki se spet meni zdijo manj pomembna. Tako pač je. V mešanju sperme sem pač bolj banalen, drugi pa so bolj pametni – he, he, in take rabi narod, kajne? Oziroma država, če smo že na tem.

Čakaj, ampak človek mora v nekaj verjet, če ne pa crkne. Saj ti ni treba verjeti prav v Zgodovino, religija pa je po mojem lahko čisto osebna reč. Ampak dr. Freud nas je krčil »samo« na spolnost, ki je seveda vedno bila in bo pomembna. Kako pa si doživljal prevajanje Foucaultove Zgodovine seksualnosti, če sva že pri tem. Je bila to kakšna posebna zaveza, ali si ga prevajal kar tako?

Ja, mogoče je bila posebna zaveza, ker se pri nas tako malo govori o spolnosti. Zdelo se mi je, da moramo dobiti tako temeljno delo tudi v slovenščini. V bistvu je to pri nas tema, ki je ne jemljemo preveč resno. Saj niti kakega seksologa nimamo. Za nas so pomembnejše druge stvari, ne pa tako temeljne. Zato pa tudi tako škriplje na tem področju. Verjeti: morda v sebe, v druge ljudi, v naravo, v ljubezen, ne vem, v povsem majhne pritlehne stvari, ne pa v neke ideologije, religije, filozofije, to rabijo drugi. In naj le verjamejo, še zavidam jim kdaj, so vsaj zadovoljni in sploh.

Malo mi povej o tvojem doživljanju jezika? Je to bolj orodje za obdelavo teme ali predvsem nenadzorovana droga? Kako močan je v postopku tvojega pisanja »racionalni« moment? Ali dosti piliš? Ko si pisal rimano, si moral rime najbrž iskati, ne?

Seveda sem iskal rime, potem pa to opustil. Še vedno pa ohranjam stalen ritem, metrum če hočeš. To mi je kot nekakšna melodija. Jezik je zelo omejen, preprost, brez metafor, ne maram napihovanja. Mislim, da je moja poezija jezikovno povsem razumljiva. Tudi besednjak je skrčen, nobene baročnosti, pust, mogoče. Postopek pisanja je zelo klasičen, vzameš pisalo in papir. Pa vendar bolj kot obred. Nikakor si ne zapisujem kake domislice na lističe itd. Tudi po zapisani pesmi kaj malo pilim. Saj je samo beleženje, saj nima namena biti nekaj zelo dobro, popolno, dovršeno z ozirom na obstoječe pesniške vrednostne lestvice. In seveda, kot se temi spodobi, pišem poezijo v postelji.

Pesem nastane kot celota, naravnost!? Strast in čustvo ne omahujeta. Si šel zato tudi v prozo, kjer je opis lahko še bolj »realističen«... Ampak poezija je tukaj po mojem širša, zanimivejša tudi za negejevsko publiko ... Ali se po tvojem gej senzibilnost zelo razlikuje od heteroseksualne?

Po moje ne, če si senzibilen, si senzibilen, če si trot, si pa trot. S prozo pravzaprav govoriš drugačne stvari in na drugačen način. Mogoče sem si zaželel malo dogajanja, ne samo občutkov, čustev. Če je bolj realistična pri meni, bi težko rekel, saj je zelo neulovljiva, kaj je pravzaprav resničnost, kaj zagotovo je, in česa ni? Seveda pa moja proza ni prava fikcija, vse preveč osebna je, preveč pesniška. Ne bi zmogel napisati romana, prej dnevniške zapiske, z osebami, ki niso nikakršni junaki.

Razlika med poezijo in prozo je v intenzivnosti izraza. Kako misliš neulovljiva, ali kategorično dvomiš ali gre bolj za vprašanje jezika in tistega, kar se da z njim povedati? Se ti kdaj zdi nezadosten? Lahko malo bolj razložiš kako doživljaš odnos med »resničnostjo« in fikcijo?

Realnost jezika je pravzaprav nekaj drugega, je nek drug svet. Z njim lahko povemo samo toliko, kolikor ga obvladamo in kolikor je jezik sploh razvit. V vsakem primeru pa zaobsega le delček zemeljske oble, zato je vsekakor nezadosten. To opažamo že pri opisovanju svoje notranjosti, kaj šele pri beleženju sveta okoli nas oziroma točneje tistega, kar sploh zaznavamo – da o tem, česar ljudje ne zaznavamo, sploh ne govorim. Svet je tako velik in veličasten, da smo mi s svojimi jeziki vred manj kot droben pesek.

Tvoja nova pesniška knjiga ima naslov Metulji? Kdaj je nastajala, si z njo zadovoljen?

Nastajala je kako leto in pol, počasi. Pravzaprav mi je povzročala precej težav – mogoče zato, ker gre za kratke pesmi, štirivrstičnice. Bolj ko hočeš stvari stisniti, težje je. Tako pri pisanju, kot pri sprejemanju. Verjetno znajo biti bralci manj pozorni, za teh par verzov, in je še večja nevarnost, da grejo mimo. Zahtevajo več pozornosti, čas, postanek pri branju. To je v dobi hlastanja težko. Zadovoljen? Ne vem, saj nisem nikoli zadovoljen oziroma vsako leto manj.

Misliš, da je resničnost včasih za poezijo premočna? Je poezija vendarle korak vstran in pogled na sebe z določene razdalje; je pesem, ki ostane zmeraj pesem za umrlimi sanjami? Pesem nastane po bitki, ko je zvoniti že prepozno? Tako berem tvojo novo knjigo Metulji, kjer je to izrazito postavljeno? Tam se npr. dotakneš vojne, ampak obenem gledaš »od zgoraj«, to ni tvoja vojna?

Po bitki ja, a jo zdaj podoživljaš. Ni taka kot prej, je pa mogoče bolj strašna in boleča, kot je bila tista v realnem svetu. Resničnost gre včasih prehitro, lahko jo celo doživljamo kot v filmu in vse pride šele kasneje za nami. Bolečina je pravzaprav naš »konstrukt«.

To sem te vprašal zato, ker se mi konkretno vojna, tako kot se jo je pri nas »pisalo«, ne zdi najbolj primerna tema za poezijo. To je resničnost, ki je premočna in se o njej ne da kaj dosti povedat, razen z razdalje ... najboljše pesmi o njej nastanejo, ko je že vse mimo. Po mojem je tako tudi z ljubezenskimi pesmimi, a ne?

Ne vem, težko bi posploševal. Če se stvar preveč odmakne, postane že bolj stvar racionalizacije, to pa pomeni, da je lahko bolj hladna. Če pa je preveč blizu, lahko izpade banalno. Treba je ujeti tisti pravi trenutek, nekje vmes, ko te še drži in ko še ne začneš cinično pametovati. Po drugi strani pa, zakaj ne bi človek malce eksperimintiral. Pri nas smo itak preveč racionalni, previdni, nobenih ekscesov, vse je blazno resno in usodno.

Vse je blazno resno in usodno, ja. Ampak tukaj igrati na prvo čustvo prizadetosti je v primerjavi s tem kar se je res zgodilo smešno... potem je boljša jeza, gnev ... ti nekje v Metuljih praviš »to je blaznost«? In konec koncev smo bili mi samo na robu, deset dni je premalo za doživljanje vojne. S tem težim, ker se mi zdi dobro, da si se tega dotaknil tako kot si se in ne drugače!

Pri doživljanju vojne ne gre za »našo« vojno, ampak tisto v bližini. Seveda ni bila moja vojna, ali pa tudi. Vsaka vojna je na nek način tudi »moja«, če jo občutim. Če ne, pa ni nikoli moja. In Slovenci so nagnjeni k temu, da ne občutijo, karkoli že pač. Radi bi ostali čim bolj trezni, razumski. In potem se kar naenkrat zlomijo in obesijo v sosednji zidanici.

Vem, ampak saj veš, kaj se slejkoprej čuti prek ekrana, »posnetek posnetka«?

Že mogoče, a vsak gleda posnetek drugače. Kot sem že prej rekel, tudi seks vsak doživlja drugače. In poezijo. Eni se vtapljajo v njej, drugi iščejo končne resnice, tretji pa jo berejo iz snobizma, pa da vejo, kdo kako kotira....

Glede na to, da si vseskozi družbeno angažiran, mi povej, ali mora biti pesnik »vest«? A misliš, da mora bralcu povedati »kaj se dogaja« ali naj se leti nad vsem »na krilih slepila«. Tvoji Metulji so mi všeč, ker imajo oboje, dotikajo se resničnega sveta in se pred njim umikajo; a se ti ne zdi, da je to pri tebi nekaj novega?

Verjetno je potrebna tudi poezija, ki je »vest«, sploh bi si želel čim več raznovrstne poezije, tega nam manjka. Resničnega sveta se vselej dotikam, takega ali drugačnega, zato se mi ne zdi nič kaj novega. Mogoče me spet meče malo v bolj družbene vode, a vselej povezane z intimo. Vprašanje novega: s tem smo vse preveč obsedeni, vse mora biti nekaj novo, jaz bi raje uporabljal besedo drugačno. Drugačnosti in različnosti pa nam manjka. Kritiki so skoraj ob vsaki knjigi ugotavljali, da sem »zašel v slepo ulico« in da bom moral najti nekaj novega. Bivši predsednik slovenskega zdravniškega društva je pred par leti javno trdil, da so geji »suha veja«. Kaj naj rečem ob takih »lucidnih« ocenah iz dveh različnih virov?

Ali lahko poveš kaj več o tem, kaj pogrešaš v slovenski literaturi?

Več odprtosti, pestrosti, različnosti, kot sem že rekel. Pa seveda več zagretosti, ne samo pozersko branje poezije ali doumevanje poezije, pač pa »z jajci«. Scena pa je tako mlačna do vsega. Ali pa si v vsaki generaciji najde nekoga, na katerega potem tripa in vsi ostali odpadejo. Saj prostor le ni tako majhen, da ne bi živelo več glasov. Včasih sem še pisal kritike in ocenjeval poezijo, zdaj se čutim vse manj sposoben za to. Vsako delo na nek način spoštujem, čeprav mi recimo ni blizu. In tudi takega spoštovanja manjka v slovenski literaturi. Pa seveda malce sproščenosti – vse izgleda tako usodno, blazno resno, pa vendar naj bi poezija ne bila samo to. Mogoče bi jo morali začeti jemati tudi manj resno.

Še več pa pogrešam na slovenski literarni sceni. Seveda mi je jasno, da se literati med seboj razlikujejo, ne samo v stilu, tudi po ideoloških prepričanjih. In da so lahko zelo liberalni kot tudi zelo konservativni. Pa vendar bi morali biti dosti bolj strpni drug do drugega, spoštljivi do drugačnosti. Tako pa se šopirijo po svojih vrtičkih, manjših ali večjih, ne da bi znali zares sodelovati. Žal so zelo podobni družbi, iz katere izhajajo, čeprav bi jo radi »poučevali«. To je tako kot »kovačeva kobila...«.

Sproščenost, ja, saj poezija zase govori, konec koncev in avtor je po mojem preveč obremenjen s svojo javno podobo. Po mojem literatura, zlasti pesništvo, tako ali tako govori z margine, ker ne verjamem, da še tako optimistično možno število bralcev, dokazuje kaj drugega. Tvoja biografija je biografija dejavnega posameznika. zdaj pa praviš, da ljudje mislijo predvsem nase, da je vse manj kakršnega koli aktivizma. In da se pisaeljem pri nas nasploh premalo dogaja, da bi sploh imeli o čem pisat? Literatura naj se – še enkrat – po tvoje raje hrani iz življenja kot zgolj iz knjig?

Bolje rečeno iz neke strasti; ne nazadnje je povsem vseeno, če je povod za strast življenje samo ali določena knjiga. Čeprav nas najbolj zadevajo lastne izkušnje in smo morda pri tem lahko najboljši. Za kaj več pa zgolj poskušamo ali se pretvarjamo.

Poezija govori z margine, ker se je sama postavila tja, bolje rečeno na nek piedestal, včasih zelo sterilen. Prozi je bolj uspelo ostati pri življenju, bolj tekoča je, polna, poezija pa se odmika, izgublja stik z bralcem, »govori« o neki preroškosti, poklicanosti in podobno, kot kaka stara dama iz ne vem katerega stoletja. Mi pa smo tu in zdaj, prav tako pa tudi bralci in bralke. Te pa, kot rečeno, izgubljamo. To se vidi iz slabe prodaje knjig, iz slabe obiskanosti branj ali pa iz mlačnega spremljanja branj. Zanimivo je brati v tujih deželah. V zahodnih je odziv bolj mlačen, v drugih pa se čuti večjo zagretost, zanimanje, odprtost, povezanost. Kot da je poezija tam še povezana z življenjem.

Kje si trenutno najbolj angažiran? Pri Alephu, na Centru, na gejevski sceni?

Na gejevski sceni vse manj, ker se človek naveliča ponavljati vedno eno in isto, pa tudi časa je manj, standard slabši za volonterska dela. Seveda sem še pri filmskem festivalu, bolj pa me veseli izdajati knjige, tako pri Škucu kot pri Alephu. Pa tudi to je vse težje, iskati je treba tuja sredstva, ker je Ministrstvo za kulturo vsako leto bolj ozkosrčno. Pri Centru za slovensko književnost se trudim s promocijo slovenske literature v tujini, organiziram bralne turneje, bloke v tujih revijah, ne brez težav, seveda. Poglavitna je denar, druga, manj prijetna, pa so sovražnosti okoli mene. Ker ko delaš tudi za druge, ti je malokdo hvaležen, kaj šele da bi ti z dobrim vrnil, vsi ostali, nevključeni, bi te pa itak najraje utopili v žlici vode. Malo sem pomagal tudi pri programu Trnovskih tercetov, naredil sem že program Škucove Žive književnosti v juniju in angažiral sem se pri nekakšnem pesniškem maratonu ob Dnevu poezije 21. marca. Tudi tu je prišlo do tako tipičnega konflikta. Vse izgleda, da bo en maraton v KUDu, drugi pa v DSP, ker se je ta okostenela gmota odločila, da ne bo podprla prvega. No, pestrosti bo zadoščeno, vrtičkarstvu pa tudi. Sploh so z Društvom slovenskih književnosti same težave, želelo bi stopati s časom, a vendar se trese pred vsako spremembo. Dere se, da vabi sodelavce, ker baje noče nihče nič početi, obenem pa vsakega prišleka sprejme kot »nebodigatreba«. Lanske zdrahe okoli društva niso prav nič spremenile, rekel bi celo, da so stvari še slabše. Pa kaj bi to, čas jih bo odnesel, kakor je že marsikoga. Koliko pametnih glav mi je že reklo, naj raje poskrbim za svojo rit, a kaj, butec, kakršen sem, moram vedno drezati v osir. Še takle intervju izrabim v svoje podle namene, hehe.

Prvič sem dobil v roke antologijo homo–erotične lirike antologijo Drobci stekla v ustih, ki si jo uredil konec osemdesetih in je že dlje razprodana. Zdi se mi ena zelo dobra knjiga tako erotične kot ljubezenske poezije. Seveda je kvaliteta poezije tudi v tem, da lahko spregovori univerzalno, v nekaterih jezikih sploh ni eksplicitne razlike med moškim in ženskim glasom. »Ljubezen je ena«. Povej kaj o njej, si kdaj razmišljal, da bi jo morda še dopolnil, ponatisnil?

Delal sem jo po zgledu podobnih tujih izborov in je bilo kar težko delo. Bila pa je ugodno sprejeta in res kar hitro razprodana. Po svoje spet razumljivo, saj je v njej kar nekaj velikih imen svetovne poezije 20. stoletja, nekatera so se celo prvič pojavila v slovenskem prevodu. Po drugi strani pa gre za tujo poezijo in kar je tuje, čeprav »homoerotično«, že ne more biti slabo, a ne? Začuda, ob tej knjigi pa niso govorili o »družbeno potrebnem«. Ponatisnil? Z veseljem, a se mi ne sanja, kje naj dobim denar za vse svoje želje.

Ali pisanje poezije, oz. poezija lahko kaj spremeni?

Sprejemanje ali postavitev neke poezije zagotovo. Vpliv je odvisen od sprejemnika, kako jo ta vzame. Na to sama poezija pravzaprav nima nobenega vpliva. Zagotovo so bili posamezni verzi, posamezne besede ali cele pesmi v zgodovini »izrabljeni« za nešteto stvari, od samomorov do vojn, od pobožnih verovanj do razsvetljenj...

na vrh

 

Uvodnik v Literaturi, 2000

Uvodnik: Literatura, 113-114, 2000

Brane Mozetič

SLOVENSKA LITERATURA IN TUJINA

Danes sem dobil mail od Victorie in Pascala, ki sem ju spoznal na pesniškem festivalu v mestecu Trois Rivieres v Quebecu. Že tam smo se menili, da bi morda prišla kaj v Slovenijo, imela branje ali mogoče celo nekakšen pesniški perfomans. In podobne želje so izražali tudi drugi pesniki, morda željni potovanj ali spoznavanj novih dežel, ali nastopanj pred novo publiko, srečanj z novimi pesniki. In tam, kjer so se tako potrudili, da so med druge izobesili tudi slovensko zastavo, čeprav večina niti vedela ni, kje sploh je ta država, kjer so posebej prosili, naj berem v slovenščini, ki da tako bajno zveni, se mi je zdelo vse to tako preprosto, obetajoče. Že sem videl številne pesniške obiske pri nas in nešteta povabila našim pesnikom v tujino. Toda danes me je zadel ta mail, v katerem sta izrazila željo, da bi prišla že v januarju. Kar naenkrat sem se ustrašil. Odgovornosti? Ali sem začutil sram? Kaj pa njima pa tudi vsem ostalim pesnikom (ali pisateljem) lahko ponudim? Številnim festivalom po svetu se očitno zdi vredno njiju in vse druge (tudi mene) povabiti. In spet številnim nacionalnim organizacijam (tudi našim) se zdi vredno jim plačati pot na take festivale ali nastope. Toda tu – komu se sploh zdi vredno sprejeti te ljudi. Koga in s kakšnimi blaznimi argumenti naj prepričujem, da je to potrebno. Ali me ne bo vsak povprašal, kaj pravzaprav pišeta, in potem kot kak veliki arbiter odločal, ali je to dovolj vredno, da je predstavljeno pri nas. In če bom prebrodil ta problem, kdo bo pristavil kak tolar za gostoljubje? Ali ne bom zopet stal pred drugim arbitrom, mogoče z drugačnimi merami? In slednjič, kdo bo sploh prišel na njun nastop? Mogoče kolegi pesniki ali številna publika, željna spoznavati nove dežele, nove jezike, nove poezije? Iz polne dvorane zaključnega branja v Kanadi sem padel na ljubljanski fragment letošnje Vilenice. Ali so koga zanimali pesniki iz številnih držav, ki so brali v malo večji sobi ljubljanskega gradu? Ne! Publika je bila zgolj »profesionalna«. In že ju vidim, Angležinjo in Švicarja, kako se sesedata pred prazno izbo Društva slovenskih pisateljev, ali kako zgubljeno oprezata po stolih zadružnega KUD-a. Pa pametne frise slovenskih kolegov, ki kar iz rokava stresajo vrednostne sodbe, kot da je samo po sebi umevno, da imamo mi Slovenci, za katere malokdo sploh ve, da obstajamo, poseben dar za odkrivanje kvalitetne literature. Ali ju res pripeljati sem, ali pa raje zatajiti, se izgovoriti, morda povedati, da stvari res niso tako enostavne, da vladajo pri nas izredne razmere in da ne more kar tako, kar vsak, kakor se mu zahoče in kadarkoli in sploh. Da literarna scena še ni tako prevetrena, ali da še ni tako pocestna, kot bi kdo rekel, kot je pri nas recimo plesna. Številna gostovanja naših plesalcev/plesalk v tujini in tujih v Sloveniji, široka publika, pozorna, odprta, živa, navdušena, želeča še in še... Pesniki pa zdolgočaseno postavajo ob šanku, vihtijo pirovske flaše, pametujejo o stanju na svetovnih pesniških borzah ali pa opravljajo neprisotne.

Še poln vtisov s festivala čez lužo in tik pred odhodom v Barcelono pa kasneje na Portugalsko, kjer naj bi povsod promoviral slovensko literaturo, se mi je zataknilo ob tako majhni zadevici, kot je gostovanje dveh tujih pesnikov pri nas. Že kakih pet let organiziram gostovanja slovenskih pesnikov in pisateljev v tujini in nikoli se nisem znašel v tovrstni osebni zagati. Strah, da me bo sram, lastnega jezika, dežele, kolegov pesnikov, publike, vsega. Ta butasti občutek, da to nikogar ne zanima, in ko tudi tujec vidi, da res nikogar ne zanima ne on ne kar govori... V takih trenutkih mi je hudo, če sem jaz povabil tega tujca. In vsakič si rečem, da nikoli več. Svojčas sem zvabil v to kotlino belgijskega prijatelja Williama Cliffa, ki kotira tudi na lestvicah svetovnih pesniških borz, pa je v Francoskem inštitutu bral le pred organizatorji, da njegovega obiska Vilenice niti ne omenjam.

Naj za boljšo voljo pogledam, kako je to potekalo v obratni smeri, torej gostovanja v tujini. Stvari so tekle enostavno: tu smo, radi bi prišli k vam predstavit svojo literaturo, pa tudi deželo in sploh. Seveda so bile razlike, povezane z nacionalnim karakterjem: na severu so bili bolj zadržani, na jugu bolj odprti, nekje zorganizirani, drugje malce kaotični. Pa vendar se ni niti enkrat zgodilo, da bi se po naši pobudi stvari tako zakomplicirale, da bi načrtovano gostovanje odpadlo. In tudi nikoli, nikoli se nismo znašli le pred organizatorji. V Braziliji smo brali tudi pred 150 poslušalci. Njihovo zanimanje je bilo veliko, toda kaj, ko je včasih treba gostoljubje tudi vrniti. Zatikati se začne ob vprašanju nadaljnega sodelovanja. Objava slovenskih avtorjev v tujih revijah nemalokrat pričakuje tudi objavo tujih avtorjev v slovenskih revijah. Toda spet se znajdemo pred neusmiljenimi razsodniki, ki nemudoma pogledajo na stanje na borzi in odkimajo z glavo. Slovenski kotel vidim takole: v njem čemi slovenska literatura in čaka, da jo kdo opazi. Potem jo morda tudi povabi, toda glej ga šmenta, prevzetna deklina se morda sploh ne odzove, izbira in nič ne izbere. Na tuje opreza previdno. Pa brazilski (na primer) pesnikuni so premajhni, onim manjka ena roka, drugi morda škilijo, no tisti Poljaki res mogoče imajo enega ali dva, Francozi že desetletja nimajo kaj pokazati in sploh... le ona sama, podalpska, je skoraj brez madeža, takorekoč v vrhu svetovne poezije. Če nihče ne ve za njo in je ne ceni, je to le smola, nesrečno naključje, rezultat stoletnega zatiranja ali prevelike samozagledanosti velikih narodov. Zatorej Sodobnost, Literatura, Dialogi, Nova revija itd. ne bodo objavljali »kr neki« in na Vilenico ne bodo hodili »kr eni«, pač pa le četica, izbrana po ključih, ki niso nikomur razumljivi. In ko se tako znajdem pred tujimi avtorji ter se ozrem na slovensko stanje, stopim korak nazaj. Sodelovanje postane problematično. In ko še malo pomislim, opazim še večji zaplet. Zazdi se mi, da merila in pravila pravzaprav niso tako stroga, še huje, da jih sploh ni. Da obstaja le pravilo vaške pritlehnosti. Ta me je zadela že na samem začetku mojega »izvažanja« literature. Naj zlonamernemu bralcu takoj povem, da sem se, naiven in neumen kot sem, vse do nedavnega vselej potegoval za nekakšne bloke prevodov, antologije (dve sem celo sfural), širše predstavitve, nastope itd. Pa tudi, da svojih kontaktov nisem nikoli skrival, tajil, zamolčeval, jih vlekel za vogal, jim šepetal na ušesa, jih hujskal, svaril pred drugimi, kazal na druge s prsti in kar je še take vaške folklore. To se mi je vselej zdelo bedno.

Torej, začelo se je v Parizu, če me spomin ne vara. Ko sem se razgledoval po sodobni francoski poeziji, nisem mogel mimo vprašanja, kako je tam predstavljena tudi tuja literatura in še posebej tista z balkanskega konca. Kaj me je presenetilo? Da so obstajale revije, ki so objavljale bloke poezije ali tudi proze jugoslovanskih narodov. Obstajali so že vsi bloki, le slovenskega ni bilo. Taka odkritja so se potem nadaljevala v vseh mogočih tujih jezikih vse do danes. »Ja, res. Predstavili smo že vse literature s tega prostora, le slovenske še ne,« so mi in mi še govorijo. Kakšna priložnost, sem si mislil. Pozanimal sem se na uredništvih in izrazili so pripravljenost, potrebno je le narediti izbor in seveda prevode. Tu pa se je zataknilo. Kot da slovenska literatura nima ustreznih prevajalcev v tuje jezike. Ali pa nima ustreznih posrednih prevajalcev, ki bi jih popilili ugledni »domorodci«. Kot da nima ustrezne taktike, ki bi sklepala zavezništva. Znašel sem se v nekakšnem začaranem krogu, iz katerega ni bilo izhoda. Slovenci v tujini so bili brez posluha, navadno so bili celo skregani med sabo. Če jih je seveda sploh bilo kaj po tujih krajih, saj najraje ostanejo kar doma. Zatorej ni čudno, da sem se celo več družil z drugimi narodi tedanje Jugoslavije in da sem dobil koristne napotke zgolj od Danila Kiša, ki me je sprejel brez problemov. Poskusil sem še z druge strani. Prevedel sem kar nekaj sodobnih francoskih pesnikov, se dobil z njimi, a vselej ostal pred nerešenim problemom. Na naši strani vprašanje prevodov in nekakšne »neagresivnosti«, na njihovi pa seveda znano samozadostnost, ki sicer omogoča tudi tuje glasove, a za njih ne bi prav nič naredila. Zdelo se mi je, da sem v slepi ulici. Bile so ponudbe, jaz pa nisem imel materiala. In ko sem se kasneje srečeval z novimi jeziki, se je štorija ponavljala.

Ti moji prvi poskusi so propadli. Kasneje sem se seveda še vrnil k francoščini, izdatno pomagal pri iskanju prevajalcev in pri izdaji dveh antologij v Marseju, toda tudi z njimi nisem bil nikoli kaj dosti zadovoljen. Vselej mi je bilo jasno, da bi morali biti pri prevodu bolj prisotni tudi francoski pisatelji in pesniki. Pa verjetno še kdo. Da je za predstavitev neke literature potrebna široka in složna akcija, ki pa je pri Slovencih skorajda nemogoča. Ne samo zaradi države, ki pri izvozu umetnosti postavlja literaturo na zadnje mesto, še bolj zaradi samih avtorjev, urednikov, založnikov in prevajalcev. Slednjih takorekoč ni, zlasti ne tujcev, ki bi obvladali literarno prevajanje. Slovenski kaj hitro zapadejo v slovenski sindrom, ko niso pripravljeni na možne tuje korekture, ali pa se kar naenkrat imajo tudi za literarne kritike in zgodovinarje. Kam se pravzaprav lahko obrne nek tujec (ki živi v tujini), ki bi se rad naučil slovenščino, ki bi rad prevajal? Lahko si kupi kasete, knjige, to je pa tudi vse. In če bo potem začel spraševati slovenske avtorje, kaj bi se splačalo prevesti, bo padel v godljo, da mu bo postalo slabo in si bo končno premislil, kajti le kdo bi se rad pečal z literaturo, ki niti sebe ne mara, kaj šele koga drugega.

Sam sem se v podobnih zagatah znašel še večkrat. Seveda sem moral vselej delati nekakšne izbore – in to je bilo najhuje. Na kaj sem naletel? Na sovraštvo, arogantnost, ošabnost, nehvaležnost, nezanimanje, hladnost in kar je še podobnih negativnih čustev. Predstavljanje slovenske literature v tujini je strašno stresno početje. Ko pravzaprav ne veš, zakaj to delaš. Ko si vsakič rečeš, pa naj grejo v kurac vsi ti literati, ki se čutijo ogrožene že, če jih samo pogledaš, kaj šele, če jih ne. Zakaj ne bi lepo skrbel le za svojo rit, tako kot večji del drugih. Kdo pa je meni poročal o številnih pesniških festivalih po svetu, o številnih delavnicah in kolonijah za pisatelje, o revijah, ki bi prav rade objavile kakega Slovenca, o založbah, o.... Kje neki! Če že kdo ni mogel na kak festival ipd. nikakor ni predlagal ali poskrbel za zamenjavo, kajti baje je prav njegovo ime tako pomembno in noben slovenski avtor ga ne more nadomestiti. Kako nakladanje! Organizator prav rad vidi, da ima kdaj tudi kakega Slovenca, mednarodna zasedba je tako večja, in v številnih letih bi se lahko na vseh mogočih srečanjih zvrstili številni Slovenci. Morda bi se tako tudi hitreje izoblikovali številni prevajalci, saj bi bila potreba po njih večja. Toda koliko avtorjev se udeležuje tovrstnih zadev. In na kolikih prireditvah prvemu sledi še kak Slovenec? Pa se bo kdo oglasil: Saj ne moremo izvažati petdeset avtorjev. Zakaj pa ne? Na svetu je toliko srečanj in prireditev, da sploh nimamo toliko avtorjev, da bi bili povsod prisotni. Prisotnost pa je zelo pomembna, da svet sploh sliši za slovensko literaturo. To je prvo in šele kasneje sledijo objave v revijah, antologijah, založbah ter seveda prevodi in prevajalci.

Ne bom rekel, da tale tekst razkriva kaj novega. Sploh ne, to vemo že vsi. Pa se vendar prav nič ne spremeni. Hotel sem samo povedati, kako slabo se pravzaprav počutim pri vsem skupaj. Saj me strašno veseli, ko mi tuje revije nudijo prostor za predstavitev slovenske poezije, ali ko se že skoraj zmenim za izid slovenske poezije, toda kaj sedaj: to večno vprašanje prevodov in pa seveda, kako prepričati državo, da je to potrebno podpreti, da je to morda pomembnejši projekt kot ponatis Popotovanja od Litije do Čateža. In ob vsem skupaj pomisel, da je nekaj narobe. Zakaj je tovrstnih predstavitev tako malo? Zakaj se ni nihče ukvarjal z njimi? Ali pa so vsi projekti neslavno propadli? Bo tako tudi z mojimi in se bom česa naučil? Kot da čutim nekakšno zagato ob vsem tem. In še večjo, ko ne morem nobenemu tujcu reči, da bi pa morda lahko prišel na Vilenico, ali na PEN ali še kam, ali da bi mu kaj prevedli, objavili... KER TU so strašne ovire, ki me že vnaprej blokirajo. Kajti moj tuji znanec (tudi če je že preveden v številne jezike) je zagotovo slabši avtor od vseh tistih tisočih, ki so se že kotalili po naših dolinicah in sobanah. Tu ni dileme. In spet vprašanje: ali si sploh želim, da bi prišel. Kaj ne bo naletel na neprijaznost, na nezanimanje, na izničevanje tujega dela, kaj ne bo potem legla senca na najino znanstvo, kaj me ne bo sram, da pripadam tako neprijazni literarni združbi? Ali pa naj ga čuvam daleč stran, tako kot fant skriva dekle pred svojimi kolegi brez zadržkov, brez kulture, brez morale?

Vem, da so to moji problemi, zelo konkretni, zelo tu. In vem, da so stvari zelo preproste, da gre za pretok literatur, za svežino, ne za zaprti krog. Da ne gre za tektonske premike, pač pa za neko normalno funkcioniranje literature. Kako naj rečem še bolj enostavno? Vesel sem vsakega avtorja, ki pride k nam, in vesel sem vsakega prevoda v tuj jezik. Ah ta moj naivni idealizem!

na vrh

 

Slovenski roman in lik homoseksualca, 2001

Časopis za kritiko znanosti 202-203, 2001

Brane Mozetič

SLOVENSKI ROMAN IN LIK HOMOSEKSUALCA

(ob romanu Brine Svit: Smrt slovenske primadone)

Za razliko od svetovne literature se v slovenski kaj malokrat zgodi, da bi se v njej pojavil kak gej, da ne rečem homoseksualno, istospolno usmerjeni junak. Kaj šele, da bi bil ta celo osrednji junak ali kar prvoosebni pripovedovalec. Seveda bi se lahko obesil na vprašanje, kaj je pravzaprav s slovensko literaturo ali sploh umetnostjo, da je homoerotika v njej skorajda neprisotna, kaj je z umetniki, da med njimi skorajda ne najdeš geja, še celo skritega ne. Šel bi lahko še naprej in se spraševal, kaj je s Slovenci, da imajo tako malo gejev oziroma takih, ki bi kot taki povsem vsakdanje živeli. In slednjič, kaj je bilo meni treba po tej slovenski kloaki broditi s tem vprašanjem, izpostavljati nekaj, kar naj bi ostalo skrito in tiho, če že obsta. Pa vendar me je vzpodbodel izzid romana Brine Svit , Smrt slovenske primadone , ki je obljubljal geja kot osrednjega junaka romana. To me je moralo zanimati, obenem pa sem upal, da se je morda podoba slovenske literature spremenila.

Moje branje je kaj hitro zadelo vsaj na tri ovire, ki bi jih lahko že prej pričakoval. Prvi problem je bil v tem, da avtorico osebno poznam oziroma da sem pred več leti prebil kar nekaj ur z njo, z njeno družino, pazil njene otroke, jo poslušal, tudi kdaj kaj pohajkoval z njo po Parizu itd. Poznati avtorja je velikokrat težava, skorajda ovira pri normalnem branju literature. Ob Primadoni mi je torej Brina vse prevečkrat skakala pred očmi, s svojimi izjavami, okusom, ljubeznimi do teh in drugih stvari... Drugi problem je bil, da sem gej in da tovrstnega dela tudi ne berem neobremenjeno. Seveda, saj sem kar nekaj pričakoval. Toliko bolj, ker živi avtorica že desetletja izven Slovenije, ker se je v svojem življenju srečala z nemalo geji brez slovenske preplašenosti, skratka ker ji geji niso nič tujega ali celo posebnega. Tretja ovira je bila pač ta, da tudi sam pišem. Tu ni kaj. Hote ali nehote sem se zatikal ob stavkih, ki bi jih drugače obrnil – a to je bilo še najmanj, saj se s tem soočam ob vsakem branju in podobno verjetno tudi vsi drugi pisatelji.

Naj se na hitro spomnim, kako teče zgodba v Smrti slovenske primadone .

Pripovedovalec, ki nima imena (vsaj jaz ga nisem zasledil), se znajde v Madridu, kakor že par jeseni, ki jih tam preživlja sicer službeno (je novinar nekega pariškega časopisa), obenem pa tudi ob svoji platonski ljubezni Pablu Ortezu. Tu naleti na slovensko operno pevko Leo Kralj, ki se prav z madridskim nastopom začne bliskovito vzpenjati. Pripovedovalca njena pojava nekako obsede, tako da jo poišče ob njenem nastopu v Parizu. Postane njen občudovalec in spremljevalec. Hkrati začenja spoznavati njeno življenje, predvsem pa njeno deželo, Slovenijo. Tam, točneje na Krasu, se ji tudi pridruži med počitnicami. Tam spozna njeno trenutno simpatijo Julijana Remeka, za katerega se mu zdi, kot da je združitev njegovega »bivšega« Pabla in pa sedanjega pariškega ljubimca Andreasa Haasa. Izkaže se, da je Julijan pravzaprav Leino darilo našemu junaku. Ko se ta z Julijanom tudi zaplete, se začne Lea vse bolj podrejati svoji dominantni materi. Vrne se k njej v Ljubljano, kjer vsak dan bolj odmira. Pripovedovalec gre prav tako z njo v Ljubljano, a je nekako ne more več rešiti. Lea nenadoma umre, po pripovedovalca pride Andreas in ga odpelje v Pariz.

Že takoj je jasno, da je pripovedovalec, ki se ves čas osredotoča pravzaprav na Leino zgodbo in pojavo, usmerjen k istemu spolu. V romanu nastopajo vsaj tri njegove simpatije ali trije njegovi moški. Torej lahko zatrdno rečem, da gre za prvi primer slovenskega romana (rekel bom straight romana), v katerem je prvoosebni pripovedovalec gej – in obenem eden osrednjih likov romana. Tu zavestno izpuščam svoj lastni roman Angeli , pa tudi nekaj drugih literarnih del, ki jih straight produkcija ne šteje za svoje. Zato me toliko bolj zanima, kakšen je ta junak in kako se pravzaprav razlikuje od homoseksualnih likov v slovenski literaturi. To pa pomeni, da moram najprej rahlo pobrskati vsaj po nekaterih primerih, ki so že bili zbrani v antologiji Modra svetloba .

Kakor malce prej bom iz pretresa izpustil tudi roman Franceta Novšaka , Dečki , iz leta 1938 (ponatis 1970). Razlog je v tem, ker gre za prvi slovenski homoerotični roman, kar pa obenem že pomeni, da je bil spregledan, zamolčevan, potisnjen na stranski tir. Vseeno pa ne morem mimo tega, da se že v njem pojavijo zasnove likov, ki so sledili kasneje. Tak je recimo vratar Peh, ki se izživlja nad mladimi dijaki v internatu. In na drugi strani čista ljubezen dveh dečkov, ki ji je kljub vsemu priznano mesto pod soncem (ali pa samo zato, ker se ni umazala s seksom). Marsikomu je bilo v uteho to, da je to ljubezen pritisk okolice razdrl in pa da se je vse skupaj dogajalo v Zagrebu. Ne nazadnje je izvenela kot mladostna dogodivščina, ko se ljudje še iščejo, kasneje pa je čas za pravo ljubezen in seksualnost, ki je seveda le z nasprotnim spolom.

V zbirki novel Vladimirja Kralja, Mož, ki je strigel z ušesi (1961), najdemo vodjo jetniškega bloka (v taborišču), za katerega je rečeno: »Dolga leta po kaznilnicah so ga odtujila ženskam, zaradi katerih je bil sojen na težko ječo. Toda brez pohote ni mogel prebiti in z leti se mu je spolni nagon sprevrgel. Privadil se je strasti za moške, ki ji je stregel prav tako nenasitno kakor nekdaj ženskam. V taborišču se je obdal z mladoletnimi jetniki...« Lik homoseksualca je jasen: starejši pohotnež, ki se seksualno izživlja nad nedoraslimi fanti (med dvanajst in štirinajst let). Njegove žrtve pa so svojo ustrežljivost opravičevale z: »Komanda je komanda in živeti moraš!«

Čista lika ljubezni pa najdemo pri Marku Švabiču , v noveli Prvo sonce iz zbirke Sonce sonce sonce (1972). Tu se junaka samo ljubita, »pobliže spoznavata«, sploh se nahajata v močno zamegljenem (moškem) svetu znanstvene-fantastike. Ko v njuno razmerje vdre pohotnež, ga skušata pregnati kot pravega negativca.

Negativen je pravzaprav tudi prikaz v romanu Vlada Šava, Žeja (1973). Na eni strani posilstvo, na drugi privlačnost dveh fantov, ki pa si je ne dovolita. Lik zatrtega homoseksualca, ki beži pred samim sabo. Obenem pa še okolica, ki se z gnusom odvrača.

Šele Pavle Zidar ( Dolenjski Hamlet , 1976) je naredil par korakov naprej. Okolica dokaj liberalno spregovori o »pederastiji«, homoseksualni junak pa je celo učitelj in »znan« literat. Opis njegove izkušnje je prvič konkreten in pozitiven, govor ni zamegljen, seks ni grešen ne umazan, junak ne beži pred njim, prav tako je partner kot drugi homoseksualni lik naslikan kot lepo, svetlo, božansko in obenem seksualno bitje. »Poiskal sem njegov ud in se tudi sam sklonil tja, kjer je izvir vsega dobrega in hudega. Po tej sledi pridemo do ljubezni in smo z njo na štiri oči.«

Morda bi samo omenil Vitana Mala , saj gre v knjigi Za Metuljem še Rok (1976) le za dve noveli, ki sta sicer povsem homoerotični – obakrat pa gre za pedofilski odnos. Knjiga je izšla v samozaložbi in za dokaj omejen krog bralcev.

Ne morem pa mimo romana Stric Benjamin (1977), Iva Zormana . Tu gre za prvi mainstream roman, v katerem je junak homoseksualec, in to glavni junak, stric Benjamin. Seveda se to izkaže šele na koncu romana, tik pred njegovo smrtjo. Kakšen je? Svojo usmerjenost skriva, je preplašen in ko se razve, si sodi sam. Sicer pa izkorišča druge, goljufa celo življenje in sploh nič kaj prijeten tip.

Na splošno je opaziti stalnice, tako v liku kot v okolju. Pri Andreju Capudru ( Mali cvet , 1977) smo v samostanu, kjer star menih (»Štirideset let samote... ali je to življenje? Nikoli nobene roke, da bi jo pobožal, da bi božala mene.«) popade mlajšega. Podobno gre za samostan pri Marjanu Rožancu ( Lectio divina , 1988), kjer se starejši leta zadržuje, zdaj pa: »bruha iz mene nekaj nasilnega in nevrotičnega...« Fanta poljubi »vsekakor preveč nasilno, preveč neuravnovešeno in tudi preveč nagnusno«. Če ni samostan ali internat, je zapor. Spet pri Rožancu ( Hudodelci , 1987), Žarku Petanu ( Nebo na kvadrate , 1979) ali Vitomilu Zupanu (Levitan, 1982). Pri slednjem spet srečamo opravičilo, utemeljitev istospolnih stikov: »a tukaj je arest«.

Ob starejših homoseksualcih, ki vsi pohotni in praviloma nagnusni izkoriščajo mlade nedolžne fante, bodisi v internatu, šoli, samostanu, zaporu ali vojski, so homoseksualci lahko tudi neki tujci oziroma nekje drugje. Edo Torkar oziroma njegov pripovedovalec naleti v Kronikah majhnih norosti (1988) na francoskega petičnega gospoda. Z njim se s težavo zaplete, toda samo zaradi koristi – na koncu ga okrade.

Malo bolj sproščen prikaz najdemo le še v romanu Mire Mihelič, Tujec v Emoni (1978). Seveda, saj gre vendar za Rimljane. In tudi tu prelestna ljubezen z istim spolom cveti zlasti v Antiohiji, v Bizancu, v Emoni pa je je komajda kaj. Kot se za Rimljane spodobi, imamo tudi tu opraviti za razmerja med dominantnimi starejšimi, ki izkoriščajo nedorasle fante.

V slovenski literaturi je homoseksualnost očitno zaprta v povsem moške kroge, ki obenem predstavljajo tudi izgovor, pojasnilo, opravičilo – naj gre za internat, zapor, taborišče, samostan, vojsko ali šolo. Včasih je prestavljena v daljno preteklost ali v tujino, kjer so homoseksualci tujci. Homoseksualec je praviloma starejši pohotnež, ki izkorišča svoj položaj. V sebi je moten, pred drugimi se skriva, laže, goljufa ipd. Seveda je njegovo življenje nesrečno ali pa celo žalostno konča. Drugo obliko pa predstavlja aseksualna istospolna zveza, v kateri je govora predvsem o ljubezni in to čisti. Ta je edina sprejemljiva, celo v tem primeru.

Tega vtisa ne spremeni niti roman Marjetke Jeršek , Teden dni do polne lune (1988), ki opisuje dogajanje v diskoteki za geje: njen odnos je tako kot pri večini avtorjev prej negativen kot pozitiven. Zdi se, da najdemo edini moderen pristop samo pri Zidarju, ki neobremenjeno prikazuje nekaj vsakdanjega.

In kakšen je končno naš homoseksualni junak v Smrti neke primadone . Tako mu lahko rečemo, saj avtorica parkrat govori o heteroseksualnih parih, homoseksualnih parih. Torej lahko uporabim to besedo, čeprav ni zanj nikoli uporabljena beseda homoseksualec, gej, ali kaj podobnega. Je samo prvoosebni pripovedovalec, ki zase pravi, da je le »zapisovalec«, »stranska oseba«. Glavna oseba je seveda operna pevka Lea Kralj. In on je njen spremljevalec. Povsem jasno je, da nimata nič erotičnega ali seksualnega: »je nisem nikoli poljubil«, čeprav parkrat spita v isti postelji. Pri Lei je pomembno predvsem, da je bolestno podrejena svoji dominantni materi. Prijateljev pravzaprav nima. Njeno seksualno življenje je sestavljeno iz naglih, skritih, zakulisnih seksov z odrskimi delavci, električarji, frizerji, maskerji... »Z moškimi, ki so ji padli pod roke in bili praviloma pod njo, socialno, intelektualno, se razume.« Julijan Remek, evropski prvak v lokostrelstvu, s katerim se Lea zaplete za nekaj dlje kot le za en seks, je pravzaprav le njeno darilo našemu pripovedovalcu. Vsaj tako pravi. Preda mu ga in ko se zapleteta, nje več ne zanima. Vseeno pa o njenem seksualnem življenju zvemo več kot o pripovedovalčevem. Celo edini opis seksa v romanu je opis Leinega odnosa z nekim odrskim delavcem, ki ga pripovedovalec po naključju opazuje izza zaves. Ob njegovem občudovanju Lee in namigovanju na njuno povezanost (»je bila moje najboljše ogledalo«), ki menda kulminira v skupnem ljubimcu Julijanu, bi lahko sklepali tudi, da živi Lea tisto seksualno življenje, ki ga pripovedovalec ne – ga ne sme oziroma ne govori o njem. Določeno diskretnost ali že kar rezerviranost ob pripovedovalčevem seksu bi morda lahko pripisali nekakšni poduhovljenosti romana ali pa finoči francoskega stila. Pa vendar me to nekako zmoti.

Naj grem po vrsti. Prvi pripovedovalčev moški je madridski knjigarnar Pablo Ortez. Sam pravi: »Star sem bil sedemindvajset let (natanko deset manj kot Lea Kralj) in do tistih dni se mi – razen nezgodne smrti mojih staršev ... nekaj manjših avantur, neprimerne ljubezni do Pabla – ni še nič zares zgodilo.« In le par vrstic kasneje: »Moje seksualno življenje je bilo zmerno, nič več, nič manj.« (str. 41) Ob avanturah smo lahko prepričani, da gre za moške, saj navrže, da je bila Lea Kralj »res moja prva ženska« (str. 57) – in to ne seksualno, kot smo videli že prej. Ob seksualnem življenju pa bi pripomnil, da ga pravzaprav ne opazimo, kaj šele da bi bilo zmerno. Samo še en kratek namig je najti na strani 56, kjer omenja nekega šefa kuhinje, ki da je njegov »bivši, pri katerem že dolgo nimam več odprte postelje«. S kom naš homoseksualni lik sploh seksa? Poglejmo k Pablu. Tu so stvari jasne, Pablo je heteroseksualec in njuna vez je lahko le »striktno platonska« (str. 20). Seveda naš lik prespi pri njem, kadar je v Madridu: »...Pablo mi tu in tam odpre svojo posteljo ... iz čiste širine duha. Natanko to: širine duha, sem ponovil za sabo.« (str. 15). Pri tem ga naš junak opazuje, saj je neskončno zaljubljen vanj: »Tako sem ga imel vsega na očeh. Od glave do pete. Od njegovega nizkega čela, zraščenih obrvi, podolgovatih oči, nonšalantnih ustnic do svetlih stopal. Le njegov Ricardo je meni nič, tebi nič poležaval med začetkom stegna in platneno rjuho.« (str. 14). In še: »Še zadnjič bom rekel, da je imel najbolj zapeljivo moško telo, kar sem jih kdaj videl...« (str. 15). Pablo, ki ima v resnici več istočasnih razmerij z ženskami, je star devetintrideset let – na to se bomo še spomnili. Pablo mu je torej kdaj »odprl svojo posteljo«, kot smo slišali že za šefa kuhinje. To lahko tudi pomeni, da je bilo razmerje s šefom kuhinje prav tako platonsko. Drugo aseksualno noto najdemo v Ricardu. Seveda gre za moški spolni ud, ki se v celem romanu pojavlja samo kot Ricardo, recimo »mili Ricardo«, »prijazni Ricardo«, »nemirni Ricardo« – kar vse skupaj zveni precej neseksualno. Pripovedovalca in »njegovih« moških ne zaznamuje spolni ud, penis, kurac, temveč Ricardo. Edini otrdeli se zdi Napoleonov spomenik v Ljubljani: »Napoleonov Ricardo v zmagoslavnem stanju« (str. 168). Ali to pomeni, da je spolnost med moškimi zatrta, omejena na platonski odnos ali na zamegljeno odpiranje postelje? Zakaj pravzaprav naš homoseksualni lik sploh ne seksa? Zakaj je največ, kar mu je dopuščeno, opazovanje in opisovanje Leinega seksa z odrskim delavcem?

Poglejmo si ta odlomek, da vidimo, kako velika je razlika.

»Nato sem zagledal celo sceno: žensko v gledališkem kostumu, v dolgem, zeleno-rdečem krilu, ki se oklepa moškega v črni majici, kakršne nosijo odrski delavci. Pokonci, hočem reči: naslonjeno na steno. Moški je butal vanjo z globokimi sunki in v nenavadnem ritmu. Po vsakem sunku se je namreč ustavil, obvisel na njej in se spet z vso močjo ugreznil vanjo. In njene oči so se ob vsakem udarcu zameglile, zvrnile, potonile vase ... in se nato spet vrnile k meni, vsaj zdelo se mi je tako. Začudene, pripravljene, čakajoče na zadnji, milostni udarec ... Daj, sem hočeš nočeš prigovarjal moškemu hrbtu, daj ... Naenkrat in kot bi me slišal, jo je zvalil na mizo ob njima. Sunkovito in silovito, da se ji je zeleno-rdeče krilo zavihtelo na obraz. Na kratko je zahropla izpod njega, kot bi se zasmejala. Spet se je vpel vanjo, mogočno in enkrat samkrat, da je miza zaječala pod njima. Stal sem za vrsto moških hlač in poškrobljenih srajc, ne da bi se premaknil, ne da bi mogel odvrniti oči.« (str. 18).

In kako je proti koncu romana opisana domnevna združitev z Julijanom, z ljubimcem, ki je bil podoben Pablu in Andreasu Haasu hkrati.

»Zmanjkalo je elektrike, bi rekel Remek. Še nekaj časa bi stala vsak na svojem mestu. Kaj čakava? Najbolje, da greva v posteljo, bi nadaljeval Remek. Zaslutil bi, da si odpenja hlače ... Kadar bi strela zasvetila v sobi, bi za drobec sekunde ugledal njegovega prijaznega Ricarda ... Potem bi zaslišal, kako se je zvalil v posteljo. In kako je le-ta zaječala pod njim.

Kaj delaš? Le kaj čakaš, bi še rekel. Saj res, kaj čakam, bi ponovil za njim. Tudi jaz bi se zvalil v posteljo, se ulegel v rjuhe in pokril čez glavo svojega nemirnega Ricarda ... In nevihta še naprej ne bi pojenjavala ... Še naprej bi razsvetljevala noč in se brez oddaha zaletavala v prostrano spalnico ... Kdo je že videl kaj takega, bi zašepetal. Pššš ... bi me prekinil on.« (str. 127).

Namesto svetlobe, strasti, seksa, zgolj nevihtna noč, tema, namigovanja in celo pogojnik. Kot da se ni nič zgodilo, ker se morda ne sme zgoditi, ker morda do homoseksualnega spolnega odnosa sploh ne sme priti, ali pa le na tak zamolčan način, stran od oči bralca.

Naj skočim še malo nazaj. Pripovedovalec se je rešil svoje bolestne obsedenosti s Pablom prav ob pojavu Lee. Morda je njegova obsedenost enostavno prešla s Pabla na drug objekt, na Leo. Kot novi ljubimec se nato v Parizu pojavi podpolkovnik Andreas Haas. Tudi ta je starejši (že siv) od pripovedovalca, tako kot Lea ali tako kot Pablo. Z njim ostane v nekakšni zvezi vse do konca romana. Ob tem se zdi, da jo kot tako jemlje predvsem Haas, on kliče pripovedovalca, njega skrbi, on pride ponj v Ljubljano. Za pripovedovalca bi težko rekli, da je njegov odnos do Haasa sploh zavezujoč, odgovoren. Zanj je pomembnejša Lea – pravzaprav je zanj pomembnejša od vseh moških. Zaradi nje ne odpotuje s Haasom na morje, prav tako ji sledi v Ljubljano, namesto da bi ostal z Julijanom na Krasu. O Haasu pravi: »Haas je prišel na vrsto v tisti jeseni po Madridu« (str. 70). Ni ga srečal ne spoznal, ni se zaljubil, zagledal vanj, pač pa je »prišel na vrsto«. In o njunem prvem seksu zvemo samo tole: »V njegovi dnevni sobi sva se prav tako molče slekla. V prvem somraku sem ugledal njegovega prijaznega Ricarda...«. Podobno je kasneje prišel na vrsto Julijan Remek. Zanj sicer lahko sklepamo, da je malce mlajši od Pabla ali Haasa, ni pa nujno. Če je Pablo heteroseksualen, Haas homoseksualen, pa je Julijan biseksualen. Prvi je Španec, drugi Francoz, tretji pa Slovenec, toda povsem na italijanski meji, nekako vmes. Pripovedovalec kot homoseksualni lik je seveda Francoz.

Homoseksualnost v romanu res ni problematizirana kot je bila v slovenskem romanu navada (če se je že pojavila), niti ni na kak način opravičevana, pač pa je prisotna kot nekaj povsem vsakdanjega. Res pa je, da je potisnjena nekam v tujino, stran od zdravega slovenskega duha. Prav tako je močno poduhovljena, skorajda aseksualna in mlačna. Lahko bi tudi rekel, da je zatrta. Lei je dopuščena strast: predaja se strastnemu seksu v garderobi ali v zakulisju, s strastjo poje na odru in še z večjo strastjo odigrava vloge umiranja na odru. Naš homoseksualni lik pa se predvsem posveča lepemu, opisuje lepe moške, koprni ob lepem petju, opisuje vse mogoče lepote, toda vse to brez neke strasti. Kot da je vse le poza, dandyjevstvo, mlačno nastopaštvo, zatorej ni čudno, da tudi njegova homoseksualnost sploh ne zaživi. Povsem enostavno bi se dalo spola junakov zamenjati in morda bi bila tako celo bolj prepričljiva: Lea bi bila gej, ki se v zakulisju daje dol, pripovedovalec pa ženska, ki sanja o nekih ljubimcih, njihovih Ricardih, lepih oblekah, glasbi, draguljih...

Naš lik homoseksualca je torej v romanu Smrt slovenske primadone teoretično strahotno svoboden in neobremenjen, v praksi pa je nekako pridušen, zatrt, kot da so lepa predvsem čustva (spomnimo se Novšaka), čista ljubezen, vse telesno pa je izpuščeno, zamegljeno ali do skrajnosti sofisticirano. Zatorej bi težko rekel, da je lik homoseksualca v slovenskem romanu naredil kak korak naprej. Ostal je v mejah že znanega ali pa je ostal nedorečen, neizživet, nerealen...

na vrh

 

Ocena Zgubljene zgodbe

Brane Mozetič: ZGUBLJENA ZGODBA

Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2001 – (Aleph; 69)

V slovenskem in evropskem prostoru priznani pesnik, doma kontroverzni pisatelj in najbolj izpostavljen aktivist za gejevske pravice - Brane Mozetič, spada v tisto peščico literarnih ustvarjalcev na Slovenskem, ki s svojim iskrenim pisanjem in brez sramu in slepomišenja razsvetljuje kompleksne in problemske prostore erotike. V romanu »Angeli« (izšel 1996), ki je prozni predhodnik »Zgubljene zgodbe«, je z opisovanjem intenzivne (gejevske) ljubezenske zgodbe ugotavljal, da se le-ta ne more zadovoljiti le z igricami moči in obvladovanja ampak zasede, obsede dušo in telo in se zato ne ustavi niti pred fizičnim pokončanjem. Ljubezenska čustva so tako silovito nabita, da se marsikdaj iz nežnosti, oboževanja in ekstatičnega erotičnega žarenja spreminjajo v smrtonosne strasti, ki grozijo, da bodo s svojo energijo pokončale vse pred seboj.

V ozkem, utesnjenem svetu Angelov, kjer sta bila ljubimca sama ujeta v nekakšen homoerotičen, solipsističen geto le drug z drugim, je bil zunanji svet le iritirajoča distrakcija. Prehod iz zaprtosti v ljubezenski dvojec predstavlja Mozetičeva pesniška zbirka »Metulji«, ki je izšla lansko pomlad. V njej se getoiziran, hermetično zaprt svet odnosa med ljubimcema samo-razumeva v kontekstu širše socialne sfere, kjer so se dogajale balkanske vojne. Tako kot vse poti v pesniški zbirki Metulji na koncu neizbežno vodijo nazaj v Ljubljano, se Mozetič tudi v najnovejšem romanu vrača v njen prostor (gejevske) subkulture. A tokrat gre za pomembno razliko. V romanu Angeli se protagonisti gibljejo v konkretnih prostorih, ki funkcionirajo kot fiktivni svet; dogajanje se kaže kot »romantično«, skoraj glamurozno početje. V pesniški zbirki Metulji gre za ustvarjanje poetskih prostorov, v Zgubljeni zgodbi pa nas sooča z Ljubljano in domačimi prostori, ki so nam bili doslej kaj malo poznani. Pri tem se poslužuje skoraj dokumentarističnega pristopa in rezultat je pogosto nelagodno, skoraj šokantno branje.

Mozetič označuje v predgovoru Zgubljeno zgodbo za »dnevniške zapise«, ki jih je po naključju našel in se tako poskuša navidezno od pisanja distancirat. Ta poskus »potujitve« je seveda ironičen in namenoma neprepričljiv. Pa tudi dnevniška forma se kmalu razblini; posamezni zapisi namreč hitro »razpadejo« v poglavja, ki si kronološko sledijo in prerastejo v izredno tekočo zgodbo. V njej srečujemo bolj ali manj naključne skupine ljudi, katerih poti se občasno križajo in edina substanca, ki ta navidezen svet drži in lepi skupaj, so rekreacijske droge. Bojan in Tim in njuni najstniški ljubimci in znanci se srečujejo na partijih, v diskotekah in klubih in resnično so in »funkcionirajo« samo takrat, kadar so »zadeti«.

Mala podalpska deželica je postala v svoji post-kapitalistični fazi del globalne vasi, kjer mlade generacije ne vedo več, kaj je naivnost otroštva. Cinizem okolja, ki ceni samo materialistične dobrine, poveličuje uspeh za vsako ceno, in razume spiritualno praznino kot držo moči, proizvaja sloj odtujencev, ki postaja vse večji. Mlada generacija, ki je s tujci, homoseksualci, narkomani in vsemi ostalimi drugačneži vse bolj odrinjena na rob, je tako prisiljena živeti paralelna življenja, saj v »pravem« svetu odraslih zanje ni prostora. V svetu, kjer vse postaja le ekonomska transakcija, ljudje med seboj le malokdaj resnično komunicirajo in drug drugega uporabljajo in izkoriščajo samo v svoje namene. Institucije družine, iskrenega prijateljstva, ljubezni in sočustvovanja se izkažejo za kapitalistične iluzije. To pa povzroča vakuum in kritično zmedo in iskanje lastnega mesta v družbi je največkrat neuspešno. Protagonisti se kar naprej soočajo s svojo nezmožnostjo akceptiranja lastne seksualne identitete in tudi erotične želje same. Strah jih je priznati in izražati lastna čustva in občutja, strah priznati in izražati ljubezen. Trezni si tega ne upajo; to počnejo le takrat, kadar so zadeti. Z zatrto ljubeznijo in čustvi zato lahko samo izsiljujejo drug drugega, kupujejo. Kadar pa svoja čustva le priznajo, jih izražajo na sprevržen način – s poniževanjem osebe, ki ji je izpoved namenjena, ali pa skušajo vse skupaj zbanalizirat. Avtorjeva bolečina in obup nad tem svetom in ljudmi sta razvidna že od vsega začetka; brezpogojne ljubezni je namreč sposoben samo njegov pes Pal, kateremu je knjiga posvečena in iz pretresljivega posvetila na zavihku seva umrla vera v zvestobo, ljubezen in bližino.

Kot že rečeno, Mozetiča ne zanima pikareskno popisovanje »romantičnih« dogodivščin mladih ljudi. Zgubljena zgodba namreč ni in noče biti »razvojni roman«, kjer se liki iz neosveščenih, nedolžno otroških protagonistov soc-realističnega mladinskega romana skozi preizkušnje in nezgode spoznavajo, razvijajo in odraščajo v zrele osebnosti in na koncu vedno dobro zmaga. To bi bila prelahka in neprepričljiva rešitev. Ljubezenske zgodbe in dogodivščine izrinjencev so dolgočasne, polne tesnob in strahov. V svoji nemoči, šibkosti in strahu niti pobeg na »pravljični« otok Zanzibar ne pomeni odrešitve. Mozetič se tega zaveda in z izrednim posluhom in poznavanjem njihov svet popisuje takšen, kot je. Prav zato se je z njegovimi protagonisti lahko identificirat, veliko težje pa je z njimi simpatizirat. Edini izhod iz zmede vsakdana tako ostaja sintetična ekstaza, kjer je dopuščena iluzija svobode. Tudi erotične. Svet omame postane zadnje mesto, kjer kontrole institucije, predsodkov in tabujev ne morejo poseči. Šele v tem svetu se jim za kratke trenutke s pomočjo substanc uspe polno izrazit in izživet na svoj način.

Mozetič tako kot vedno s svojim pisanjem zastavlja kompleksna vprašanja, na katera ne poskuša odgovarjat namesto bralca. A Zgubljena zgodba ne govori o »zgubljenih« ljudeh. Je prej zgodba o mučnih iskanjih, ljubezni in strasteh sloja, ki se zgublja iz vidnega polja etablirane družbe in tone v obskurnost vse večjega roba marginalizirane subkulture. Lahko se izgovarjamo, da nam je ta svet tuj, nerazumljiv in odbijajoč. Ne moremo pa se več pretvarjat, da ne obstaja. Nanj nas opozarja Zgubljena zgodba Braneta Mozetiča na svojstven in umetniško prepričljiv način in odslej se lahko sprenevedamo le na lastno odgovornost.

Milan Šelj

na vrh